ZNP je bilo zaradi izjave v zvezi z zaslišanji novinarjev na preiskovalni komisiji za brezplačnike v časopisu Delo deležno grobega podtikanja in laži. Našo zahtevo po objavi popravka oziroma prikaza nasprotnih dejstev so na Delu zavrnili. Potem ko je v imenu združenja to zahteval še odvetnik Radovan Cerjak, pa so bili pripravljeni objaviti precej skrajšani popravek v skladu z zakonom. Objavljen naj bi bil v ponedeljek 31. januarja 2011, na straneh rubrike Ozadja, dva tedna po objavi spornega komentarja Anuške Delić.

Popravek: Manevriranje

Ne drži, da doslej zbrane informacije o brezplačniških psevdonimarjih kažejo, da so bili med njimi zlasti novinarji tednikov Reporter in Demokracija. Zato ne drži, da je poziv ZNP prozoren. Člani ZNP nismo psevdonimarji. ZNP z javnim pozivom ne ščiti svojih članov, temveč nasprotuje političnemu zaslišanju kateregakoli novinarja.

Igor Kršinar, predsednik Združenja novinarjev in publicistov

Objavljamo zavrnjeno zahtevo za popravek na straneh za odgovore:

Manevriranje Anuške Delić

Novinarka Anuška Delić v ničemer ni dokazala zapisane trditve, da »doslej zbrane informacije o brezplačniških psevdonimarjih kažejo, da so bili med njimi zlasti novinarji tednikov Reporter in Demokracija«. Prav tako kot ni dokazala trditve, da so člani Združenja novinarjev in publicistov »psevdonimarji« ter da »ZNP z javnim pozivom k nespoštovanju zakona in izogibanju pričanju pred komisijo ščiti svoje člane«. Prepričan sem, da nima nobenih dokazov za svoje trditve, ker jih tudi ne more imeti.

Zastavlja se vprašanje, na kakšni podlagi bo preiskovalna komisija vabila novinarje na zaslišanje. Težko si predstavljam, da bi zasliševala novinarje zgolj na podlagi govoric ali natolcevanja Delićeve. Kar zadeve mene osebno, nisem nikoli pisal v omenjena brezplačnika niti za Delo Mag, Total tedna ali kateri koli drugi brezplačnik. Kolikor mi je znano, tudi drugi novinarji Reporterja, ki je začel izhajati 19. maja 2008, ne. Tudi če bi pisali, s tem ne bi storili nobenega kaznivega dejanja. Pač pa je po mojih informacijah za Slovenski tednik pisal najmanj eden novinar časopisne hiše Delo.

Na kakšni podlagi Delićeva trdi, da so »psevdonimarji« člani ZNP, ko pa podatki o članih društev niso javni in se varujejo po zakonu o varstvu osebnih podatkov? Kar zadeva uporabo psevdonimov v omenjenih brezplačnikih je enako sporna tudi njihova uporaba v Slovenskih novicah, Nedeljskem Dnevniku, Mladini in drugih medijih. Zato bi bilo po isti logiki v javnem interesu tudi razkritje teh »psevdonimarjev«.

Ključno je, da mora preiskovalna komisija po zakonu preiskovati javne funkcionarje, vendar na zaslišanje še ni povabila nobenega politika, ampak skuša z zasliševanji zastraševati novinarje. Vztrajamo, da politiki ne morejo zasliševati novinarjev zaradi njihovega dela, saj Slovenija ni Severna Koreja ali Iran ali kakšna druga nedemokratična država. V demokraciji smo novinarji tisti, ki ocenjujejo delo politikov in ne obratno! Novinarji smo za svoje delo odgovorni javnosti in ne politiki. Čudno, da se časopis Delo in njihova novinarka tega ne zavedata.

Nenazadnje je treba poudariti, da je Delićeva zadnja, ki lahko deli levite novinarjem o tem, v kakšne medije smejo ali ne smejo pisati. In če se že sklicuje na institut skesanca, bi bilo prav, da najprej pomete pred lastnim pragom. Sama se namreč še ni pokesala, ker je sodelovala pri politični preureditvi oziroma uničenju revije Mag, ki sta jo zaukazala Boško Šrot in Andrijana Starina Kosem, potem ko se prejšnje uredništvo ni želelo podrediti njunim kapitalsko-političnim interesom.

Igor Kršinar, predsednik Združenja novinarjev in publicistov«

Objavljamo tudi komentar Anuške Delić v Delu 17. januarja 2011, na katerega smo zahtevali popravek:

Komentiramo

Manevriranje

Do poziva Združenja novinarjev in publicistov (ZNP), naj se tisti avtorji, ki so v brezplačnikih Slovenski tednik in Ekspres objavljali pod psevdonimom, ne odzovejo vabilu parlamentarne preiskovalne komisije in torej ne pričajo, se je na prvi posluh morda kočljivo opredeliti. Pregon novinarjev, ki ga sprožijo posamezniki, katerih podstat so vpliv, moč in plača iz proračuna, je namreč dejavnik pritiska na avtorja in medij, njegov cilj pa ponavadi razkritje preveč zgovornih virov, diskreditacija ali (samo)cenzura. Toda pri vabilu komisije ne gre za pregon novinarjev, ampak za poziv k uresničevanju njihove dolžnosti, da zaščitijo ceh, kolege in, najpomembneje, javnost pred prihodnjo politično uzurpacijo medijskega prostora, plačano z davkoplačevalskim denarjem. In ta se je primerila v volilnem letu 2008, kar je pomenilo kršitev zakona o volilni kampanji, ki pa že sega na delovno področje resnih medijev. Če se novinarji na vabila ne bi odzvali, bi komisija lahko zahtevala prisilno privedbo, ki je pravzaprav latentno sidrišče poziva ZNP.

Doslej zbrane informacije o brezplačniških psevdonimarjih kažejo, da so bili med njimi zlasti novinarji tednikov Reporter in Demokracija, zato je poziv ZNP, katerega člani so tudi sodelavci navedenih medijev, še kar prozoren. Toliko bolj, če dvakrat preberemo zadnji stavek javnega protesta: »Če bo preiskovalna komisija vztrajala pri zaslišanju novinarjev, bo združenje o tem obvestilo mednarodno javnost in tuja diplomatska predstavništva v Ljubljani.«

Poglejmo. Imamo cehovsko združenje, katerega člani so psevdonimarji, pri čemer je treba vedeti, da je psevdonim denimo zatočišče smrtno ogroženega novinarja, ne pa pisca vsakršnih člankov. Združenje se skoraj mesec dni po napovedi predsednice komisije, da na začetku leta 2011 sledijo zaslišanja brezplačniških piscev, odzove z napadom. Hipotetizirajmo. ZNP z javnim pozivom k nespoštovanju zakona in izogibanju pričanju pred komisijo ščiti svoje člane, ki jih bodo, če bodo poziv združenja vzeli resno, na zaslišanje morda privedli policisti. Javnost, to je odjemalci medijev, bo njihovo resnično identiteto spoznala tako ali drugače. Tega najbrž nočejo ne novinarji sami, ne njihovi domicilni mediji, ne ZNP. Če bodo psevdonimarji skladno z zakonom privedeni prisilno, bomo, napovedujemo, slišali številne očitke o tem, kje je zdaj 571 podpisnikov peticije proti cenzuri, nemara pa bo glas o 'represiji' države nad novinarji s kakšno novo peticijo dosegel »mednarodno javnost in tuja diplomatska predstavništva v Ljubljani«. Zadnje bi bilo bržčas kontraproduktivno, saj bi bilo diplomatom treba pojasniti, zakaj parlamentarna komisija preiskuje, kako se je prejšnja vlada tudi z zlorabo instituta medijev poskušala obdržati na oblasti in kakšno vlogo so imeli pri tem 'ogroženi' novinarji.

Psevdonimarji so torej ukleščeni med dvema slabima možnostma. Razkriti bodo, če se bodo odzvali vabilu komisije ali ne. Imajo pa še tretjo možnost: institut skesanca.

Anuška Delić