Brezplačniški cirkus Melite Župevc |
Preiskovalna komisija, ki je preiskovala ozadja izhajanja brezplačnikov Slovenski tednik in Ekspres, je svoje delo končala s prodajanjem megle in blatenjem novinarjev, ki naj bi honorarno pisali za brezplačnika. Poročilo je skrila pred poslanskimi kolegi, hkrati pa novinarjem posredovala podatke, označene z davčno zaupnostjo. Poleg tega so njeni člani uprizorili cirkuško predstavo o domnevnih pritiskih in prisluškovanju, vendar se je izkazalo, da kriminalisti niso prejeli nobene tovrstne kazenske prijave. Če bi jo, bi poslanci tvegali kazenski pregon zaradi lažne ovadbe.
Preiskovalna komisija bi morala raziskati, ali je bila z omenjenima brezplačnikoma povezana takratna vladajoča SDS in ali je oba medija zlorabila za neprijavljeno politično kampanjo. Izkazalo pa se je, da sta oba časopisa izdajali zasebni podjetji: Slovenski tednik je izdajala Progresija v lasti Andreja Lasbaherja, Ekspres pa Zame-tek v lasti Roberta Terška. Prav tako se je izkazalo, da med finančnimi viri za izhajanje ni bilo sredstev SDS oziroma katere druge stranke, ampak je šlo za posojila zasebnikov (Matej Raščan), zasebnih podjetij (Media Polis) in zasebnih finančnih skladov (Zvon Ena Holding in Julius Fond). Predsednica komisije Melita Župevc se je tako na tiskovni konferenci posula s pepelom: »Ne morem potrditi, da je denar prišel od podkupnin za nakup patrij.« Pomenljivo je, da komisija sploh ni iskala morebitnih piscev prispevkov iz vrst SDS, če naj bi ta stranka politično zlorabljala brezplačnika, ampak so hoteli zaslišati novinarje, ki naj bi honorarno sodelovali z uredništvoma. Komisijo so sestavljali izključno člani vladajoče koalicije tega mandata, opozicijski poslanci v njej niso želeli sodelovati (predstavnik SDS Aleksander Zorn je izstopil, ker preiskovalna komisija ni želela preiskovati tudi izdajanje »oranžnega« brezplačnika Dobro jutro, ki je pozneje prav tako ugasnil). Tako bo poročilo izrazito pristransko, v njem pa bodo po napovedih ugotovili tudi tisto, kar ne morejo dokazati. Zanimivo je tudi, da poročila ne želijo pokazati opozicijskim poslancem in se sklicujejo na določeno stopnjo tajnosti podatkov, čeprav so najbolj zaupne stvari razkrili novinarjem. S plonk listom nad novinarje Tako so novinarjem »pod mizo« dali podatke o domnevnih piscih v brezplačnika. Pridobili so jih iz davčne uprave, kjer je bila zbrana dokumentacija o izplačilih za avtorske honorarje novinarjem. Podatki o piscih so bili napisani z roko na list papirja, kljub temu pa so jih novinarji povzemali kot verodostojen dokument. Opozoriti je treba, da samo pisanje novinarjev v omenjene časopise ni kaznivo dejanje, niti ni neetično; tudi pisanje pod psevdonimom ni kršitev novinarskega kodeksa. Prav tako ni nobenih dokazov, da bi omenjeni novinarji pisali domnevno sporne članke ali kakorkoli sodelovali v »političnem oglaševanju« SDS. Nasprotno, v primeru preiskovalne komisije za brezplačnike se je izkazalo, da so novinarji, ki so najbolj problematizirali brezplačnike, »apologeti« (nekdanjega) levega trojčka. Za vsako ceno so skušali razkrinkati sodelavce v brezplačnikih, čeprav za to ni bilo nobenega drugega razloga, razen ideološkega. Brezplačnika Slovenski tednik in Ekspres namreč nista bila nič manj politično navijaška, kot so denimo plačniki Delo, Dnevnik in Večer, le da v nasprotno politično smer. Novinar Dela Dejan Karba, ki je prvi objavil imena nekaterih novinarjev, ki naj bi pisali za »hujskaško nastrojena« brezplačnika, se je pred dvema letoma celo odpravil na Finsko in tamkajšnjim kriminalistom posredoval podatke o domnevnem pretoku denarja iz Patrie v brezplačnike, vendar se je izkazalo, da za to sploh ni dokazov. To njegovo misijo na Finsko je na sodni obravnavi v tožbi SDS proti Delu razkril znani finski kriminalist Kaj Erik Björkquist. Najbolj vneto pa se je z brezplačniki in njihovimi novinarskimi ustvarjalci ukvarjala novinarka Anuška Delić, ki je leta 2008 sodelovala pri »sovražnem prevzemu« Maga, kot podpisniki peticije sami imenujejo imenovanje odgovornega urednika v nasprotju z voljo novinarjev. Zanimivo je tudi, da so novinarski manipulanti na Delu objavili samo nekatera imena iz »plonk« listka, izpustili so denimo Ota Giacomellija, očeta predsednika uprave Dela Jurija Giacomellija. Izdaja davčne tajnosti Za razliko od domnevnih piscev v brezplačnike so kaznivo dejanje verjetno storili tisti, ki so jih javno razkrili. Ker je davčna uprava uradni organ, podatki pa so bili označeni kot davčna tajnost, obstaja možnost, da so s tem storili kaznivo dejanje izdaje uradne tajnosti po 266. členu Kazenskega zakonika RS: »Uradna oseba ali druga oseba, ki v nasprotju s svojimi dolžnostmi varovanja uradne tajnosti sporoči ali izroči komu podatke, ki so uradna tajnost, ali mu kako drugače omogoči, da pride do njih, ali zbira take podatke z namenom, da jih izroči nepoklicani osebi, se kaznuje z zaporom do treh let. Enako se kaznuje, kdor z namenom, da jih neupravičeno uporabi, na protipraven način pride do podatkov, ki se varujejo kot uradna tajnost, kakor tudi kdor take podatke brez dovoljenja javno objavi...« Davčno tajnost so izdali tako člani parlamentarne komisije, ki so edini imeli dostop do poročila z zaupnimi podatki, kot tudi novinarji in odgovorni uredniki medijev, ki so jih objavili. Če pravna država tega dejanja ne bo preganjala, potem se bo lahko zgodilo, da bodo prihodnji sodelavci tovrstnih projektov raje honorar prejemali »na roko«, da ne bi tvegali javnega razkritja, država pa bo ostala brez plačanega davka. Iz davčne uprave so nam potrdili, da so prejeli prijavo domnevne davčne tajnosti od enega od oškodovancev: »Pristojni organi znotraj davčne uprave torej postopajo v skladu s pooblastili in preverjajo ali obstaja utemeljen sum, da je prišlo do zlorabe podatkov, ki so opredeljeni kot davčna tajnost oz. ali so podatki, ki jih omenjate bili v dokumentaciji, ki jo je davčna uprava posredovala komisiji DZ. Poudarjamo, da smo dokumente komisiji DZ posredovali v skladu z zakonodajo, vsi podatki pa so bili ustrezno označeni kot davčna tajnost. V zvezi z vprašanjem glede kaznivega dejanja vas moram opozoriti na dejstvo, da Zakon o tajnih podatkih davčne tajnosti ne opredeljuje kot tajni podatek.« Iz policije pa so nam sporočili: »da je Policijska uprava Ljubljana že vodila predkazenski postopek v zvezi s sumi kaznivih dejanj, kot jih omenjate (posredovanje informacij o nakazanih plačilih, ki so bili objavljeni v enem izmed medijev, pri čemer gre za iste navedbe). Predkazenski postopek se je vodil na podlagi prijave Dursa od januarja 2011. Marca 2011 je PU Ljubljana o ugotovitvah obvestila pristojno tožilstvo na podlagi 10. odstavka 148. člena Zakona o kazenskem postopku s poročilom, ker ni bilo podlage za podajo kazenske ovadbe. Tožilstvo v tem primeru do sedaj ni podalo dodatnih usmeritev. Policija sicer prične s preiskovanjem v vseh primerih razlogov za sum uradno pregonljivih kaznivih dejanj.« Oktobra lani se je namreč del zaupnih podatkov davčne uprave znašel v Mladini, vendar, kot kaže, za to ne bo nihče kazensko odgovarjal. Od belih miši do paranoje Potem ko so na Telekomu zavrnili, da bi se kaj takega sploh lahko zgodilo, je zgodbo spremenila Župevčeva: »Bila sem deležna groženj, vendar ne preko telefona. Zgodba je bila zlorabljena.« Izkazalo se je celo, da groženj ni prijavila policiji, ampak samo poslancem. Konkretnih dokazov o grožnjah ni predložila. Komisija za nadzor obveščevalnih služb je tako sklenila, da so si zgodbo o telefonskem prisluškovanju izmislili oziroma kot je dejal poslanec SDS Vinko Gorenak, sta tako Župevčeva kot Slapnik videla »bele miši, pri čemer jih Slapnik videl malo več kot Župevčeva«. Tako bo poleg afer Patria in brezplačniki očitno postala sestavni del volilne kampanje propadlega levega trojčka še paranoja.
Razkrivanje tajkunov kot politični pamflet? Ker so novinarji Dela označili članke v brezplačnikih za »hujskaško nastrojene« oziroma za »neraziskovalne in napadalne pamflete«, smo si v Narodni univerzitetni knjižici ogledali nekaj izvodov Slovenskega tednika. Podrobno smo zabeležili vsebino tretje številke (26. januarja 2008), v kateri je bil razkrit skrivni poštni nabiralnik družbe Kolonel, preko katere je Boško Šrot lastninil Pivovarno Laško. Takrat je Šrot obvladoval tudi Delo, zato tam o tem niso poročali. Slovenski tednik je na prvi strani napovedoval naslednje teme: Francozi bodo pospravili sramoto (26 let po nesreči na Korziki), Mario Galunič se poslavlja (napoved njegovega odhoda iz TVS) in Tajkun Šrot se skriva v Šiški. Na drugi strani sta članka o nameravani prodaji državnih deležev v Telekomu in Zavarovalnici Triglav ter o Srbiji med vzhodom in zahodom. Na tretji je prispevek o Šrotovem poštnem nabiralniku, na četrti o Mariu Galuniču in reportaža o društvu Kralji ulice, na peti o slovenski sramoti na Korziki, izsiljevanju Rajka Hrvatiča in po krivem obsojenem Martinu Uherniku. Na šesti je rumena scena iz sveta, na sedmi kronika, na osmi članek Milan Predan Brut Večera, na deveti kulinarika in kmetijstvo, na deseti avtomobilizem, na enajsti šport s kolumno Ota Giacomellija, na 12. in 13. domača rumena scena, na 14. križanka in horoskop, na 15. vremenska napoved in kolofon ter na 16. oglas za Mobitel. Igor Kršinar Reporter, 3.10.2011
Preberite še: http://www.znp.si/index.php/medijske-razprave/272-zamolcani-turkov-brezplacnik
|
Priča smo najbolj brutalnemu posegu politike v medije do zdaj |
V Združenju novinarjev in publicistov (ZNP) z zaskrbljenostjo spremljamo namero vladajoče koalicije, da po postopku, ki je predviden tako rekoč za izredne razmere v državi, zamenja vodstvo RTV Slovenija. Tako brutalnemu političnemu posegu politike v javno RTVS in medije do zdaj še nismo bili priča. |
Preberite več ... |
Stališče ZNP o popravkih medijske zakonodaje |
|
Preberite več ... |
Vabilo |
Vabljeni k ogledu pogovorov s slovenskimi poslanci v Evropskem parlamentu, ki jih bo v živo prenašal www.euportal.si. Pogovori bodo potekali v torek, 2. 2., med 15.30 in 17.30, in v sredo, 3. 2., med 17.00 in 18.30. |