Združenje novinarjev in publicistov ocenjuje, da predlog Zakona o medijih, ki ga je vlada na predlog ministrice za kulturo Majde Širca poslala v zakonodajni postopek državnega zbora , ni primeren za nadaljnjo obravnavo, zato pozivamo premierja Boruta Pahorja, da ga umakne iz procedure. Predlagani medijski zakon je namreč še bolj sporen in avtoritaren od podobnega madžarskega medijskega zakona, ki ga je morala sosednja država zaradi pritiskov mednarodne javnosti in mnenja evropske komisije spremeniti.

Zakon zaradi številnih določil ne ustreza demokratičnim standardom, ministrica za kulturo in vlada pa očitno slovensko medijsko krajino pojmujeta kot svoj ideološki plen. Zakon vsiljuje misel, da so mediji in novinarji nujno zlo, zato je treba pripraviti takšno zakonsko ureditev, ki bo čim večkrat na različne načine v tem medijskem prostoru politično in celo kazensko arbitrirala. Ne nazadnje o takšnem odnosu vladajoče koalicije do medijev, novinarstva in novinarske profesionalnosti govori najobširnejše in najbolj precizno poglavje o kazenskih določbah, kar priča o veliki restriktivnosti tega predloga zakona in o zastraševanju novinarjev.

V samem predlogu zakona je najbolj sporna določba o svetu za medije, ki ga imenuje državni zbor z navadno večino glasov navzočih poslancev. V resnici gre za organ nadzora in celo cenzure, ki bi na osnovi ideološko-politične večine v tem organu praktično odločal o svobodi medijev pri nas nasploh. Med drugim naj bi ta politično imenovani organ dajal predhodna mnenja v zvezi s prodajo medijev oziroma deležev v medijskih družbah. Toda še veliko bolj sporno je njegovo vmešavanje v avtonomijo novinarskega dela in organiziranja. Popolnoma žaljivo do novinarskega dela in poklica nasploh je, da bi tak organ spremljal spoštovanje etičnih in profesionalnih standardov v medijih, za kar so po sedanji veljavni ureditvijo zadolžene novinarske profesionalne organizacije. Popolnoma nedopustno pa je, da naj bi ta politično izbrani organ predlagal zunanje predstavnike novinarskih častnih razsodišč. To je napad na svobodo tiska in novinarskega organiziranja brez primere v sodobni Evropi!

Prav takšno pojmovanje medijev, ki se kaže skozi institut sveta za medije, je dokaz, da sicer že zelo trhla in načeta koalicija vseeno želi olastniniti medijski prostor, ne nazadnje tudi tako, da prag za obvezno priglasitev koncentracije medijev postavlja prenizko in da koncentracijo medijev pojmuje samo v luči svoje (ne)zmožnosti nadzora nad mediji nasploh. Na to je opozarjal tudi v. d. direktorja urada za varstvo konkurence Damjan Matičič, ki ni hotel dati soglasja k predlaganemu zakonu, zaradi česar ga pristojna ministrica za gospodarstvo Darja Radić ne želi imenovati za predstojnika tega urada.

Predlog zakona o Slovenski tiskovni agenciji, kot ga predlaga kulturno ministrstvo, bo namesto ureditve njenega statusa prinesel le blokado njenega delovanja.

Najprej je potrebno izpostaviti, da pri tako majhnem podjetju, kot je Slovenska tiskovna agencija, ministrstvo še dodatno povečuje birokratski aparat za samo delovanje agencije. To je skregano z logiko zmanjševanja birokratskega aparata, ki sicer velja v državi.

ZNP meni, da bi bilo precej bolj smiselno uvesti pri tako majhnem podjetju enotirni sistem upravljanja, kot ga poznajo tudi nekteri drugi mediji v Sloveniji. Racionalizacija upravnega dela agencije pa bi posledično pomenila več denarja za novinarje, ki imajo že tako ali tako mizerne plače.

Prav tako je argument ministrstva, da bi z večjo birokratizacijo dosegli večjo avtonomijo novinarjev in uredništva, popoln blef. Že v sedanjem sistemu se direktor agencije ne sme vmešavati v uredniško avtonomijo.

Toda ravno sedanji direktor Bojan Veselinovič je zaslovel po tem, da se je daleč največ vmešaval v pokrivanje in izbor dogodkov. Noben drug direktor v celotni zgodovini STA ni tako izrazito kršil novinarske avtonomije kot ravno sedanji. O tem, kako se je vmešaval v uredniško avtonomijo, kako je pritiskal na odločitve urednikov glede izbora pokrivanja dogodkov, priča za celo knjigo mailov.

Vlada bi seveda morala ob vsem tem ukrepati, pa kljub opozorilom ni. In če že ob tem ni ukrepala, bi morala seveda ukrepati ob dejstvu, da je Veselinovič agencijo tudi finančno oškodoval, ko je odpustil nekdanjega odgovornega urednika, nato pa bil prisiljen izplačati poravnavo.

Mineva eno leto, odkar je v ljubljanskem kliničnem centru umrl ustanovni član in tajnik Združenja novinarjev in publicistov Borut Meško. Svojo novinarsko kariero je začel konec osemdesetih let: najprej kot sodelavec študentskega časopisa Tribuna, nato pa je bil tri leta novinar Mladine, kjer je med drugim razkrival povojne poboje. Med drugim je delal tudi za TV Slovenija, dnevnik Republika, revijo Podjetnik, POP TV oziroma Pro Plus. Nazadnje je bil odgovorni urednik STA.

Novembra 2009 ga je novi direktor državne agencije Bojan Veselinovič razrešil s položaja odgovornega urednika in mu prekinil delovno razmerje. Že pred tem je moral zaradi nevzdržnih razmer v službi na daljši bolniški dopust. Prav v času, ko ga je Veselinovič odpustil, je bil na pregledih na onkološkem inštitutu in tam zvedel za hudo bolezen. Tako se je moral nekaj časa začeti zdraviti brez sredstev za preživljanje. Meško je zoper STA vložil tožbo na delovnem in socialnem sodišču, vendar žal ni dočakal konca mediacijskega postopka. STA je na podlagi poravnave Meškovi družini plačala znesek, ki bi ga urednik prejel, če ga Veselinovič ne bi odpustil.

Združenje novinarjev in publicistov je zaradi politično motiviranega šikaniranja in odpustitve Boruta Meška večkrat javno protestiralo in zahtevalo od premierja Boruta Pahorja, da razreši direktorja STA Bojana Veselinoviča. O tem smo opozorili tudi mednarodno javnost, ki smo jo redno obveščali o svojih poročilih o svobodi tiska v Sloveniji. Na svojega nekdanjega tajnika in ustanovnega člana se bomo prijatelji novinarji spomnili tudi na skorajšnjem občnem zboru Združenja novinarjev in publicistov, ki ga načrtujemo naslednji mesec.

Igor Kršinar

Svoboda tiska je osnova za svobodno družbo in pluralno demokracijo. Toda svoboda tiska ni popolna brez enakih možnosti za izdajanje medijev, brez enakih možnosti za obveščanje javnosti in brez enakih možnosti za novinarsko delo. Ob tem se zastavlja vprašanje, ali imamo v Sloveniji vsi državljani enake možnosti za izdajanje medijev, ali imajo vse družbene skupine, tudi politične, enake možnosti za obveščanje javnosti ter ne nazadnje, ali imamo vsi novinarji enake možnosti za svoje delo. Novinarji tako kot vsi državljani različno razmišljamo, kot vsak državljan ima tudi novinar pravico do osebnega prepričanja in lastnega vrednotnega sistema. A vendar imamo občutek, da prav to velikokrat predstavlja oviro za marsikaterega novinarja, katerega osebno prepričanje se razlikuje od uredniške politike medija, za katerega ustvarja. To je še toliko bolj problematično, če se to dogaja v medijskih hišah, ki so javni zavodi oziroma v državni lasti in bi morali posebej negovati raznolikost tudi v političnih pogledih. Kajti javni zavodi in državna podjetja so v lasti vseh državljanov, ne vladajočih politikov.

Združenje novinarjev in publicistov vse od svoje ustanovitve opozarja na pomanjkanje politične raznolikosti medijev. Slovenija nima svojega Frankfurter Allgemeine Zeitunga, Timesa ali podobnega dnevnika s podobno idejno-vrednotno usmeritvijo. Večina slovenskih časopisov je idejno bližja levosredinskim strankam in ni naklonjena desnosredinskim, zato jih ne moremo opredeljevati kot nevtralne. Nevtralnih medijev ni, so samo opredeljeni. Podobno je z novinarji. Novinarji z drugačnim osebnim prepričanjem imajo manjše možnosti za svoje ustvarjanje, ker imajo premalo izbire na medijskem trgu, premalo časopisov za drugače misleče. Novi časopisi ter komercialne televizijske in radijske postaje so pogosto tarče pritiskov vladajoče politike, ki preko oglaševalskih agencij vpliva tudi na oglaševanje v medijih. Brez oglasov medij težko preživi, ker je slovenski trg bralcev premajhen.Veliko medijev je propadlo, nekateri še vedno bijejo bitko za preživetje. Ne samo majhni, ampak tudi veliki. Prodaja časopisov se je v zadnjih petih letih skoraj prepolovila, zlasti to velja za časopise z večdesetletno tradicijo izhajanja. Vprašanje je, ali bodo lahko vsi preživeli na časopisnem trgu.

Pomembno je tudi lastništvo medijev, saj je to pogosto podlaga za uredniško politiko. Država še vedno ni umaknila rok iz medijev. Delo in Večer, ki sta že bila olastninjena, sta po bankrotu Boška Šrota znova prešla v posredno last države, preko bank, ki so lastnice pivovarskega konglomerata. Zdaj se časopisni hiši prodajata preko javnih razpisov, kar je še vedno bolje kot v preteklih letih, ko se ju je Šrot polastil skrivaj preko slamnatih podjetij in poštnih nabiralnikov. Tudi Dnevnik se je lastninil pod mizo in brez javne ponudbe, njegov večinski lastnik pa je postalo podjetje v večinski lasti nekdanjega funkcionarja stranke, ki je v tistem času vodila vlado in pristojno ministrstvo.