|
Tino Mamić
Slovenski
mediji prikazujejo kulturo tako dolgočasno in starodobno, da od
branja in gledanja odvračajo celo same kulturnike. Kot
ljubitelja kulture, ki na teden prebere vsaj eno knjigo, obožuje
klasično glasbo, redno obiskuje muzeje lepih umetnosti in ima rad
gledališče, me zanima, kaj se dogaja na področju kulture. A vendar
rednih televizijskih oddaj o teh dogodkih praktično sploh ne
spremljam. Če si kdaj ogledam oddajo po Odmevih, je to povsem po
naključju, ko obsediš pred TV-zaslonom že tako zaspan in utrujen,
da se ti ne da vstati in oditi v posteljo. Isto velja za časnik
Delo. Ob vsakodnevnem listanju se mi pogled le redko ustavi na
kulturnih straneh.
Celo Književni listi me ne pritegnejo, pa čeprav
sem knjižni molj in občasno pišem knjižne recenzije. Že dolgo se
sprašujem, kaj je z menoj narobe? Odgovor, da me kultura kot veliko
večino ljudi pač ne zanima, ne drži. Tudi s tem, da sem kulturni
analfabet, ki ne razume sodobne umetnosti, se ne strinjam. Povsem
samovšečno sem ugotovil, da je večina novinarskih prispevkov s
področja kulture predstavljena nezanimivo. Dokaz za to trditev, zaradi katere jih bom gotovo še slišal, je medijsko poročanje o
gospodarstvu. Čeprav se na ekonomijo precej manj spoznam kot na
kulturo, dnevnik Finance berem z užitkom, večini prispevkov
nacionalne televizije o gospodarstvu pa prisluhnem brez pretiranega
umskega naprezanja. Je torej problem v meni ali v poročanju o
kulturi?
Kultura
je v naši državi postala področje izbrancev, ki se spoznajo na
instalacije, absurde, provokacije, alternativo. Klasična kultura
oziroma lepa kultura sicer ni prepovedana, je pa odrinjena na
obrobje. Naj kdo sešteje, koliko denarja država denimo nameni vsem
pevskih zborom skupaj v enem letu. Stavim, da manj kot ljubljanskim
galerijam v enem mesecu. Pa čeprav je aktivnih pevcev v državi
nekajkrat več kot obiskovalcev galerij.
Ko
se človek sprijazni, da mu je všeč kultura, ki so jo potisnili v
drugo ligo, se mora soočiti še z očitki na račun svojega okusa.
Postane, če uporabim besedje raziskovalcev ljubljanske FDV, del
prebivalstva, ki ga označujejo naslednji pojmi: nižja izobrazba,
podeželje, popularna kultura, netolerantnost, podpiranje
desnosredinskih strank, narodno-zabavna glasba in katolištvo.
Slovenski mnenjski voditelji, ki to niso zaradi prodornosti svojih
idej, ampak samo zato, ker jih mediji porivajo (da ne uporabim
kakšnega hujšega izraza) v ospredje prefinjeno, pa tudi povsem odkrito,
redno pljuvajo po tovrstni kulturi in njenih ljubiteljih.
Že
Prešeren je napisal, da je slep, kdor se s petjem ukvarja. Pametni, oziroma tisti, ki v družbi veljajo za pametne, so se od nekdaj
ukvarjali z donosnimi, ne pa lepimi stvarmi.
|
