Polintelektualizem - učinkovit strup za kulturo (medijev) |
|
Brane Senegačnik
Velikokorat
se govori o tem, da so poglavitni problem slovenske kulture mediji in
njihova povezava s kapitalom. Manjkrat pa o tem, da so element
kulturnega in vrednostnega sistema, brez katerega bi sami ne obstali
dolgo časa. In še manjkrat ali skoraj nikoli o tem, na kakšnem
prepričanju temelji ta sistem. Toda tudi to je pravzprav uspeh naše
sodobne medijske kulture: z nenehnim pritokom velike količine
vrednostno problematičnih informacij preprečiti razmislek; z
vztrajnim gostobesednim pojavljanjem prekriti drugačno misel in
izčrpati energijo drugače mislečih. V nasprotju z običajno
kritiko menim, da ni problem medijev v njihovi očitni
neintelektualnosti ali celo protiintelektualnosti, temveč v
polintelektualnosti,
ki je veliko učinkovitejši strup za kulturo. Demokratični
formalizem, skepticistični popadki po potrebi, zavajajoče analogije
- vsi ti pojavi, obžarjeni z varljivim obstretom svobodnega
intelekta, nosilni elementi tranzicijske pa tudi postrazsvetljenske
politike, so tudi temeljne vrednote in hkrati sredstva njene medijske
realizacije.
|
Preberite več ...
|
Kultura med dolgočasnotjo in starodobnostjo |
|
Tino Mamić
Slovenski
mediji prikazujejo kulturo tako dolgočasno in starodobno, da od
branja in gledanja odvračajo celo same kulturnike. Kot
ljubitelja kulture, ki na teden prebere vsaj eno knjigo, obožuje
klasično glasbo, redno obiskuje muzeje lepih umetnosti in ima rad
gledališče, me zanima, kaj se dogaja na področju kulture. A vendar
rednih televizijskih oddaj o teh dogodkih praktično sploh ne
spremljam. Če si kdaj ogledam oddajo po Odmevih, je to povsem po
naključju, ko obsediš pred TV-zaslonom že tako zaspan in utrujen,
da se ti ne da vstati in oditi v posteljo. Isto velja za časnik
Delo. Ob vsakodnevnem listanju se mi pogled le redko ustavi na
kulturnih straneh.
|
Preberite več ...
|
Kartezij in Cankar: »Svobodni za spoznanje« v domačem tisku za dnevno rabo |
|
Boštjan M. Turk
Članek
obravnava kulturo pisane besede v slovenskih dnevnih medijih, v štirih
časopisnih hišah, v Delu, Dnevniku, Večeru in Financah.
Uvodoma ugotavlja zasnovanost prvih treh v izročilu revolucionarnega
proletkulta: časopisi (bolje glasila) so nastali v času prevzema oblasti (konec
štiridesetih let) in so ohranili genetično povezavo s svojo matriko. S tem
stopajo v opozicijo s principom zahodnega mišljenja, kakršnega je formuliral
Rene Descartes ob zori novega veka. Časopisi v odnosu do stvarnosti niso objektivni, spoznavni realizem jim
je tuj, ubrani so v ideološki diktat, katerega vsebinski stržen pa je izrazito
predmoderen. Predmoderni sentiment pa ni difuzen, temveč organiziran po
politični potrebi restavracije in kontinuiranosti nekdanje totalitarne oblasti.
V takšnih razmerah abnormalno prepušča prostor patološkemu, zato je drugi
stožer, okrog katerega je organiziran pričujoči tekst, Cankarjeva drama Hlapci. Ker gre za zgodovinsko središče
slovenske dramatike, prav v njihovi luči eksploatiramo uredniško politiko teh
časopisov, tako pa se dotaknemo tudi nekaterih oseb. Zapis vselej ostaja v
liniji kontrastivne analize s Kartezijevim izročilom. Članek v tej zvezi ugotavlja absolutno
insuficenco domačega dnevnega tiska, na tej osnovi pa potegne tudi nekaj
paralel s stanjem duha v domovini.
|
Preberite več ...
|
|
<< Začetek < Prejšnja 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 Naslednja > Konec >>
|
Stran 4 od 11 |