Brane Senegačnik

Tino Mamić

Slovenski mediji prikazujejo kulturo tako dolgočasno in starodobno, da od branja in gledanja odvračajo celo same kulturnike. Kot ljubitelja kulture, ki na teden prebere vsaj eno knjigo, obožuje klasično glasbo, redno obiskuje muzeje lepih umetnosti in ima rad gledališče, me zanima, kaj se dogaja na področju kulture. A vendar rednih televizijskih oddaj o teh dogodkih praktično sploh ne spremljam. Če si kdaj ogledam oddajo po Odmevih, je to povsem po naključju, ko obsediš pred TV-zaslonom že tako zaspan in utrujen, da se ti ne da vstati in oditi v posteljo. Isto velja za časnik Delo. Ob vsakodnevnem listanju se mi pogled le redko ustavi na kulturnih straneh.

        Članek obravnava kulturo pisane besede v slovenskih dnevnih medijih, v štirih časopisnih hišah, v Delu, Dnevniku, Večeru in Financah. Uvodoma ugotavlja zasnovanost prvih treh v izročilu revolucionarnega proletkulta: časopisi (bolje glasila) so nastali v času prevzema oblasti (konec štiridesetih let) in so ohranili genetično povezavo s svojo matriko. S tem stopajo v opozicijo s principom zahodnega mišljenja, kakršnega je formuliral Rene Descartes ob zori novega veka.  Časopisi v odnosu do stvarnosti niso objektivni, spoznavni realizem jim je tuj, ubrani so v ideološki diktat, katerega vsebinski stržen pa je izrazito predmoderen. Predmoderni sentiment pa ni difuzen, temveč organiziran po politični potrebi restavracije in kontinuiranosti nekdanje totalitarne oblasti. V takšnih razmerah abnormalno prepušča prostor patološkemu, zato je drugi stožer, okrog katerega je organiziran pričujoči tekst, Cankarjeva drama Hlapci. Ker gre za zgodovinsko središče slovenske dramatike, prav v njihovi luči eksploatiramo uredniško politiko teh časopisov, tako pa se dotaknemo tudi nekaterih oseb. Zapis vselej ostaja v liniji kontrastivne analize s Kartezijevim izročilom.  Članek v tej zvezi ugotavlja absolutno insuficenco domačega dnevnega tiska, na tej osnovi pa potegne tudi nekaj paralel s stanjem duha v domovini.