Združenje novinarjev in publicistov ustanavljamo, da bi prispevali k okrepitvi svobode govora in medijev kot temeljnih pravic posameznikov in družbenih skupin v Sloveniji.

Obveščenost javnosti in svoboda javnega izražanja sta temelj moderne slovenske družbe, brez katerega si ni mogoče predstavljati delovanja demokratičnih ustanov in tudi ne razumne presoje glede vseh zadev, ki so predmet javne razprave, ter kritične in hkrati etične presoje o ravnanju vplivnih posameznikov in interesnih skupin pri upravljanju države, lokalnih skupnosti, v javnem sektorju in v poslovnem svetu.

Med tranzicijo je večina medijskih podjetij dobila lastnike, ni pa bil v tem času urejen status novinarjev in drugih zaposlenih v medijih, kar ovira boljšo kakovost slovenskih medijev in novinarstva.

Namesto večje profesionalnosti in zagotavljanja višje kakovosti novinarskega dela se soočamo s problemom političnih pritiskov in interesov kapitala, ki niso v skladu z ustavno pravico do svobode izražanja in vlogo medijev v modernih družbah.

Pogosto se interesi kapitala prepletajo s političnimi interesi in pritiski. Za demokracijo v Sloveniji bi bilo nevarno, če bi ob tem prišlo do hegemonizacije zgolj ene politične opcije, kar bi lahko vodilo v odpravo medijskega pluralizma v državi.

Lastniki in upravljavci medijev morajo prevzeti soodgovornost za vlogo, ki jo mediji opravljajo v moderni družbi, za izobraženost novinarjev in vzdrževanje visokih standardov ravnanja v medijih. Odgovornosti za zastoj na tem področju od osamosvojitve naprej se otepajo politiki, lastniki in stanovske organizacije. Visoki profesionalni standardi ravnanja v medijih, dvig izobrazbene ravni in dosledno zavzemanje za svobodo tiska so nujni, če želimo, da bi slovensko novinarstvo lahko v prihodnosti ohranilo ugled in tako ostalo izziv za nadarjene mlade, ki se odločajo, čemu posvetiti svojo prihodnost.

Namen združenja je zagotavljati pogoje in možnosti za delo in profesionalni razvoj članov in celotnega slovenskega novinarstva v sodelovanju z izobraževalnimi in raziskovalnimi ustanovami in vsemi, ki delijo vrednote odprte in demokratične družbe.

Z ustanovitvijo združenja želimo povezovati novinarje in skupnost ne glede na politično prepričanje, svetovni nazor ali kakršno koli drugo osebno okoliščino.

Vabimo vse novinarje in publiciste, da se nam pridružijo. Vse, ki verjamejo v pomen novinarstva in obveščene javnosti pa, da združenje podprejo.

Ustanovni člani: Peter Jančič, Slavko Vizovišek, Brane Senegačnik, Matej Makarovič, Zlata Krašovec, Igor Kršinar, Jure Sešek, Tino Mamić, Vanessa Čokl, Vlado Vodušek, Aleš Kocjan, Borut Meško, Silvester Šurla

Medijski profesionalizem za medijsko svobodo

Pozitivno je, da je vprašanje medijske svobode v Sloveniji spet v večji meri postalo predmet javnih razprav. Mediji namreč niso nikoli preveč svobodni, zato je razpravljanje o medijski svobodi pravzaprav vedno na mestu in vedno aktualno – ob vsakem času in v vsaki družbi. Hkrati pa so lahko take razprave resne in koristne samo, če se izognejo pretiranim poenostavitvam, enostranskostim, predvsem pa političnemu aktivizmu, ki take razprave instrumentalizira za podporo tej ali oni politični opciji.

Slovenski mediji neizogibno delujejo v določenem socialnem, političnem, ekonomskem in kulturnem okolju, ki je zanje tako vir priložnosti kot vir omejitev. Kapitalski in politični pritiski na uredniško, novinarsko in drugo publicistično delo so bili v določeni meri vedno navzoči, vendar je daleč najboljši in dolgoročno pravzaprav edini resnično mogoči način za uspešno upiranje tem pritiskom in s tem za zagotavljanje čim večje medijske svobode v medijskem profesionalizmu. Ta profesionalizem pa vključuje predvsem naslednje elemente: strokovno znanje, profesionalni pogum, demokratično svobodomiselnost, kritično distanco in družbeno odgovornost.

   1. Strokovno znanje vključuje na prvem mestu nesporno poznavanje predmeta, ki ga v mediju obravnavamo. Brez tega so medijska sporočila v najboljšem primeru obsojena na najpreprostejšo raven zdravorazumskih sodb, še bolj verjetno pa na nesmisle, netočnosti ali na slepo nekritično sledenje posameznim avtoritetam. Poleg poznavanja področja pa so seveda nujne tudi ustrezne veščine na področju razumevanja delovanja in logike medija v družbeno-kulturnem, organizacijskem pa tudi tehničnem smislu.

   2. Profesionalni pogum je tisti, ki medijskim profesionalcem omogoča, da se upirajo vsakovrstnim pritiskom. Najbolj nevaren način pritiska in cenzuriranja poteka na prikrit in sofisticiran način. Predvsem pa se najbolj učinkovita in zato še toliko bolj nevarna cenzura dogaja na ravni avtocenzure, ko zunanji pritisk – niti urednika, še manj pa lastnika ali celo države – sploh ni potreben, ko hlapec preprosto ve, kaj gospodar od njega pričakuje, pa čeprav gospodar modro molči. Najbolj učinkovita in zato najbolj nevarna avtocenzura je seveda tista, pri kateri novinar niti ne zaznava pritiskov, temveč jemlje določeno orientacijo preprosto kot samoumevno, občasne »namige«, ki pridejo iz pravih instanc, pa kot normalno ali celo kot dobrodošlo »smernico«. In kolikor bolj je novinar šibko izobražen, slabo razgledan ter za svoj položaj hvaležen klientelističnim in nepotističnim mehanizmom, toliko bolj verjetno je, da bo obravnaval tako stanje kot normalno in ga celo odobraval. Zato je samoumevno, da je pogum mogoč in utemeljen ob opori na znanje.

   3. Demokratična svobodomiselnost pomeni vrednotno usmeritev medijskega profesionalca. V odnosu do najbolj temeljnih vrednot medijski profesionalec ne more biti indiferenten. Sprejemanje vrednot demokracije, demokratičnega odprtega in strpnega dialoga, temeljnih človekovih pravic in svoboščin mora biti samoumevno. Ciničen odnos do vrednot svobode in demokracije namreč pomeni tudi veliko verjetnost opuščanja medijskega profesionalizma in prehoda k slepem služenju temu ali onemu gospodarju, na primer iz »pragmatičnih« razlogov. Raven temeljnih vrednot preprosto mora biti nesporna in samoumevna.

   4. Kritična distanca pa je nujno potrebna do vseh drugih predmetov medijske obravnave: do družbenih akterjev, idej, ideologij, nazorov, politike, gospodarstva, civilne družbe. Predvsem pa je na prvem mestu treba vzpostaviti ustrezno in zdravo distanco do svojih lastnih nazorov, predsodkov, simpatij in antipatij. Popolna nevtralnost ni nikoli mogoča in niti ni zaželena, vendar pa le ustrezna distanciranost zagotavlja, da se izognemo cenenemu navijaštvu za ene in proti drugim akterjem ter idejam, da medijskega profesionalizma ne zamenja na primer politični aktivizem.

   5. Družbena odgovornost je povezana z realnim vplivom medijev kot »četrte veje oblasti«. Družbena realnost je v veliki meri konstruirana realnost. Družbeni svet je v veliki meri tak, kakor ga ljudje razumejo. Znameniti Thomasov teorem o samoizpolnjujoči prerokbi pravi, da so družbeni dogodki, za katere ljudje verjamejo da so resnični, v svojih posledicah tudi dejansko resnični. Mediji zato družbenih resnic ne le sporočajo, temveč jih v znatni meri tudi pomagajo ustvarjati, kar jim daje nesporno moč. V nesvobodnih razmerah je to seveda le moč tistih, ki z mediji upravljajo. Večja pa, kot je medijska svoboda, večja mora biti tudi družbena odgovornost medijskih profesionalcev.

      Združenje novinarjev in publicistov

      Ljubljana, 27. novembra 2007