Igor Kršinar

Družba Proplus je nagnala na cesto dosedanjega urednika informativnega programa Kanala A Bojana Travna, kateremu se je solidarnostno pridružil še Uroš Slak, urednik pred letom ukinjene oddaje Trenja. Na nacionalni RTV se je končal razpis za generalnega direktorja, iztekel se bo mandat obeh programskih direktorjev, konec leta se bo poslovil tudi odgovorni urednik informativnega programa. Brez odgovornega urednika sta tudi dve največji časopisni hiši, Delo in Dnevnik. Vladajoča koalicija medijev zagotovo ne bo prepustila naključju, saj je tudi letos volilno leto.

V ponedeljek ob 19. uri, po koncu oddaje Svet, je odgovornega urednika Bojana Travna čakala enostranska odpoved delovne pogodbe. Zablokirali so mu delovni računalnik in geslo za elektronsko pošto ter mu prepovedali vstop na delovno mesto. Odpustitev Bojana Travna bi najbrž ne sprožila toliko odzivov, če ne bi ob tem protestno prekinil delovno pogodbo še Uroš Slak, nekdanji urednik  informativne oddaje Trenja, ki se je po ukinitvi oddaje pridružil Svetu: »Preprosto ne morem delati v medijski hiši, ki svoje ljudi meče na cesto zaradi svobode govora. To nasprotuje mojim osebnim načelom, prav tako pa tudi osnovnim novinarskim načelom.«

Golobiča moti »kanalazacija«

Da imajo medijske spremembe v največji slovenski komercialni televiziji politični predznak, je sklepati na podlagi predhodnih dogodkov. Informativna oddaja Svet je bila kritična tako do nekdanje Janševe vlade kot tudi do sedanje vladajoče koalicije. Ko je premier Borut Pahor za svojega posebnega odposlanca imenoval prejšnjega zunanjega ministra Dimitrija Rupla, mu je kamera novinarjev Sveta s kanala A sledila skoraj na vsakem koraku. Mnoge je to razburjalo, toda z enako zavzetostjo so novinarji spremljali tudi vodilne može sedanje vladajoče koalicije. Oddaja Svet je prva objavila dokumente o poštnih nabiralnikih Ultre v Amsterdamu, iz katerih je razvidno, da je eden od solastnikov tega zagorskega podjetja tudi »heer« Gregor Golobič. Razkrinkali so laž ministra za visoko šolstvo in predsednika druge največje vladne stranke, da je zgolj lastnik ene delnice Pivovarne Laško, kot je trdil pred volitvami.  Dosledno so tudi poročali o aferi z bulmastifi in razkrili omrežje Mira Senice in Katarine Kresal. Če si je lani Travnova oddaja prislužila nagrado viktor za posebne dosežke v letu 2008 zaradi svojega stila poročanja, si je letos nakopala jezo vladajočih oblastnikov.

To je dovolj jasno pokazal tudi prvak stranke Zares Gregor Golobič, ko je v intervjuju za Dnevnik 27. februarja izjavil: »Kakšna je danes vloga nekih požarjev, reporterjev, nekih financ, kanalazacijskih medijskih projektov? Kdo so njihovi pravi "naročniki"? Bralci in gledalci? Tako imenovani "mali ljudje", na katere se značilno tako radi sklicujejo? Ključno je, da se ta zgodba o pohodu kapitala, ki je bila predvidljiva in se je začela izrazito operacionalizirati v času prejšnje vlade, njenemu predsedniku pa po nujni logiki stvari hitro ušla izpod nadzora ("osamosvojitev" Laškega in izguba Dela na primer), z nastopom nove vlade ni prekinila. V tem je neuspeh te vlade in tudi stranke Zares, ki pa je med strankami edina artikulirala nasprotovanje temu in je tudi zato tako moteča, da se ji dogaja, kar se ji.«

Golobič je v medijsko kanalizacijo poleg Kanala A, iz katerega imena se norčuje, uvrstil še spletni portal Požareport, tednik Reporter in dnevnik Finance, torej želi Golobičeva stranka obračunati predvsem s temi mediji. Po drugi strani pa vodstvo stranke Zares zatrjuje, da ni vplivalo na zamenjavo odgovornega urednika informativnega programa Kanala A.

S PR-agencijami nad medijsko hišo

O politično motiviranih pritiskih oglaševalcev na medijsko hišo, ki predvaja oddajo Svet, je Bojan Traven govoril že v intervjuju za Delovo prilogo Vikend magazin 12. februarja. Na vprašanje, ali je res, da tudi na POP TV prihajajo ljudje, ki zahtevajo, da se odstavi kakšen urednik ali ukine oddaja, je Traven odgovoril: »Seveda pridejo in vedno bodo. Ker imamo ta trenutek pri nas nekaj vplivnih agencij, ki skrbijo za to. Vedno se bo našel kakšen Franci Zavrl, ki bo hotel urediti stvari. Politika najema take ljudi in oni imajo vso pravico groziti z umikom oglasov, s političnimi posledicami... Težava je, če v resnici pride do tega. In zato jih tudi ta oddaja moti. Ker je nedostopna za njihove PR-agencije. Ampak o tem smo doslej molčali. Morda je čas, da se enkrat te stvari povedo. In zaradi napol neformalnih pritiskov se zgodi, da na koncu ostaneš brez oddaje.«

»Oddaja Trenja je bila v 90 odstotkih ukinjena zaradi tega. /.../Prepričan sem, da Gregor Golobič ni zavrtel telefona, obstajajo pa različni mehanizmi. Obstajajo ljudje v hiši, ki so povezani z določeno politično strujo, ki so uredniki ne zato, ker bi ravnali, kot je treba, z zavezo zakonu, ustavi in svojemu svetovnemu nazoru, ampak ker radi „rulajo“ Slovenijo, kakor javno razlagajo. In potem človek ostane brez oddaje.«

Perovič  preprečil oddajo o Golobiču

Zadnja oddaja Trenja je bila na sporedu konec junija lani. Prav v tistem času je stranko Zares razburila predvolilna oddaja (pred evropskimi volitvami), ko so kandidati za evropske poslance razpravljali tudi o takrat aktualni Golobičevi laži glede lastništva v Ultri. Tajnik stranke Bogdan Biščak je v komentarju novinarje, ki so o tem poročali, imenoval za Butalce. Tudi Travna, ki »s tresočo roko maha s papirji iz Nizozemske«. Uroša Slaka pa je primerjal z župnikom v Pohujšanju v dolini šentflorjanski.

Čeprav je oddaja še junija lani po podatkih družbe Pro Plus dosegala nadpovprečno gledanost, pravzaprav se je delež gledanosti glede na prejšnje leto celo okrepil, so se odločili za njeno ukinitev. Slak se je z vodilnimi iz družbe Pro Plus dogovarjal o prenovi oddaje, a brez uspeha: »Predstavil sem jim nov koncept oddaje Trenja. Ker je bilo to ravno v času Golobičeve laži, sem ponazoril, da bi novo oddajo začel s to temo. Toda Tomaž Perovič (direktor in odgovorni urednik informativnih programov Pro Plus – op.p.) je rekel, da v novi oddaji politike ne bo, ker se ta ne gleda. Odvrnil sem mu, da infotainmenta ne bom delal.«

Slak je nato prevzel vodenje oddaje Svet na Kanalu A, z Bojanom Travnom pa sta se dogovarjala za večerna poročila na Kanalu A, ki bi bila ob 21.55. Oddaja bi bila zastavljena kot neke vrste mini Trenja in bi bila konkurenca Odmevom TVS, a se pozneje vodstvo Pro Plus zanjo ni odločilo. Morda tudi zaradi tega, ker sta bila s Travnom politično nepredvidljiva.

Pro Plus plačal še nedosojene odškodnine?

Vodstvo Pro Plus je po odstavitvi Bojana Travna sporočilo v izjavi za javnost, da nikoli v 15-letni zgodovini hiše ni imela vpliva na poročanje in poslovanje nobena politična, gospodarska ali civilna opcija ter so ostro zanikali, da bi k prekinitvi pogodbe s Travnom botrovali kakršni koli politični, gospodarski ali drugi pritiski. Travna pa so obtožili, da je »kot urednik novinarsko svobodo in uredniško neodvisnost pogosto izrabil, ignoriral temeljna načela novinarske etike, kršil svobodo do zasebnosti in na druge nedovoljene načine posegal v osebnostne pravice posameznikov. To so večkrat prepoznala številna sodišča, za kar je Pro Plus plačal nemalo odškodnin in denarnih kazni, pa tudi novinarsko častno razsodišče v svojih razsodbah.«

Na naše vprašanje, če lahko navedejo konkretne zadeve, zaradi katerih so morali plačati odškodnine ali denarne kazni ter koliko so znašale, nam na Pro Plusu niso hoteli odgovoriti. Po besedah Bojana Travna nobena tožba na sodišču ni dobila epiloga, tako on kot družba Pro Plus pa sta morala plačati denarne kazni zaradi popravkov, ki jih ni objavil v oddaji Svet. Zadnja taka denarna kazen je bila v primeru Save, kjer so na koncu objavili tudi popravek. Sicer pa ga na sodišču čakata dve kazenski tožbi, in sicer na pobudo Ultre in na pobudo očeta 13-letne deklice, ki jo je raje zaprl v psihiatrično kliniko kot izročil materi, Traven pa je prav ponosen, da je to deklico z objavo njene zgodbe rešil. Glede razsodb častnega razsodišča društva novinarjev pa ne kaže izgubljati besed, saj ne gre za uradno ustanovo. Očitno na Pro Plusu dajo veliko na mnenja oranžne druščine, še zlasti če ta obvladuje državna podjetja, ki so največji oglaševalci v medijih.

Obkoljena nacionalka

Spremembe se bodo zgodile tudi na nacionalni RTV, kjer se je končal razpis za generalnega direktorja. Sedanjemu generalnemu direktorju Antonu Guzeju so mandat podaljšali do konca avgusta, med prijavljenimi pa naj bi imel največ možnosti Marko Fili, dosedanji tehnični direktor. Zelo je verjetno, da tudi njega ne bodo izbrali in da se bo pravi kandidat prijavil šele po uveljavitvi novega zakona o RTVS. To pa lahko traja celo do konca leta, saj mora zakon preživeti vse tri obravnave v državnem zboru, nato sta možna še ustavni spor in referendum. Ko bo sestavljen nov programski svet, pa bo trajalo še tri ali štiri mesece, da bodo dobili novega generalnega direktorja.

Ker se konec meseca izteče mandat tudi obema programskima direktorjema, Vinku Vasletu na Radiu in Jožetu Možini na TV, bo treba imenovati vršilca dolžnosti. Glede na novo sestavo programskega sveta (zdaj imajo v njem večino svetniki, ki jih je predlagala sedanja vladajoča koalicija), pa je težko verjeti, da jima bodo podaljšali mandat, kar menda predlaga generalni direktor. V tem primeru bo moral predlagati nova vršilca dolžnosti oziroma sam odstopiti in zmeda bo še večja. Kljub vsem napadom stranke Zares na vodstvo RTVS je temu vendarle uspelo preživeti do konca mandata, verjetno tudi po zaslugi premierja Boruta Pahorja, ki ni hotel odpirati nove fronte. Toda na koncu bodo vendarle slavili podporniki sedanje vladajoče koalicije, čeprav bistveno pozneje, kot so načrtovali.

Država oranžnega tiska

Zelo zanimivo bo tudi na časopisnem področju, saj sta dve največji časopisni hiši brez odgovornega urednika, tretja pa na prodaj. Delo je pred mesecem razrešilo Darijana Koširja, ki ga je sicer podprla večina novinarskega kolektiva. Za novo odgovorno urednico je predsednik uprave Jurij Giacomelli predlagal urednico Nedela Romano Dobnikar Šeruga, ki se je tudi edina prijavila na ta položaj. Jasno, saj je že pred tem napovedal, da bo predlagal prav njo. Ob tem je zanimivo, da se je Košir v pismih bralcev v Mladini odzval na intervju bivšega predsednika Milana Kučana in ob tem zapisal, da se uredniška politika Dela vrača v čase, ko je bil odgovorni urednik Janez Markeš (omenja se kot kandidat za novega urednika Sobotne priloge) ter da gre pri zamenjavi odgovornega urednika za odločitev vladajoče politike, saj je država lastnica NLB, ki je po novem največja lastnica Pivovarne Laško, ki je sicer lastnica Dela. Vse to je sicer res, vendar tudi Košir ni tako nedolžen, saj je bil prejšnjemu lastniku Bošku Šrotu zvest do (g)roba. Poleg tega je bil za odgovornega urednika imenovan potem, ko je Šrot maja 2008 na neformalnem kosilu v Pivovarni Union ukazal, da mora Delo pred volitvami podpirati Boruta Pahorja; kar se je razumelo, ne več Gregorja Golobiča. In oranžni vodja je zdaj tisti, ki v imenu vlade odloča o medijih, tudi o Delu.

Enako velja za Dnevnik, kjer se je potem, ko je direktor Branko Pavlin prisilil k odstopu prejšnjega odgovornega urednika Alija Žerdina, uprla večina novinarjev, ki zdaj zahtevajo Pavlinov odstop. Po statutu Dnevnika mora odgovorni urednik dobiti soglasje novinarjev, zato se bo moral direktor zelo potruditi, da bo našel pravega kandidata. Sploh, ker novinarji zahtevajo, da to stori naslednji direktor in ne Pavlin. Zaradi novinarskega upora Pavlin ni dobil politične podpore za kandidaturo za generalnega direktorja RTVS, zato tudi ni kandidiral. Že pred tem ni bil izbran za prvega moža Dela. Predsednik nadzornega sveta Dnevnika Bojan Petan, ki je kot predsednik uprave DZS največji lastnik časopisa, nam na vprašanje, ali podpira zahteve novinarjev, ni hotel odgovoriti. Prav tako tudi ne na vrsto drugih vprašanj, med drugim tudi, ali je še vedno član LDS ali kakšne druge stranke. Dobro obveščeni pravijo, da je bil v LDS predvsem zvest Gregorju Golobiču in da je tako še zdaj.

Tudi glede načrtov DZS z Večerom nam ni odgovoril. DZS je namreč najresnejši kandidat za nakup Večera, ki ga prodaja Delo. Kupčija naj bi bila že dogovorjena v glavnem štabu stranke Zares. Ker Dnevnik velja predvsem za osrednjeslovenski časopis, Večer pa za štajerskega, bo zanimivo videti, kaj bo prinesla morebitna združitev. Morda bo dolgoročno ostal samo en časopis, ki bo postal resna konkurenca Delu. Ne glede na to bo oba urejala ista politična opcija, celo ista politična stranka. To je zares porazno za medijski pluralizem v Sloveniji.

Članek je bil objavljen v Reporterju, 6. aprila 2010