|
Objavljamo pripombe Združenja novinarjev in publicistov (ZNP) na predlog zakona o medijih, ki ga bo danes pristojni odbor obravnaval v drugi obravnavi. Ocenjujemo, da so nekatere določbe zakona škodljive, in da bi bilo treba zakon, v kolikor v nadaljnji obravnavi ne bodo popravljene, zavrniti.
Uvodoma naj pojasnimo, da smo bili v javni obravnavi zakona povabljeni na usklajevalni sestanek s predstavniki ministrstva za kulturo, kar pozdravljamo. Nekatere naše pripombe je ministrstvo upoštevalo, drugih ni, nekatere pa so bile v zakon dodate pozneje povsem na novo in se o njih nismo imeli možnosti izreči.
V nadaljevanju zato navajamo zgolj tiste določbe, ki jim oporekamo.
V ZNP nasprotujemo predlagani določbi, po kateri je novinar dolžan razkriti svoj vire, v kolikor mu to odredi sodišče. Menimo, da je varovanje vira temeljna dolžnost novinarja, v katero ne more posegati niti sodna veja oblasti. Zato smo mnenja, da lahko sodišče novinarju razkritje vira odredi samo v izjemnih primerih; recimo v primeru groženj terorizma, javne varnosti in podobnih izjemnih primerih.
Nasprotujemo določbi, po kateri do finančne podpore niso upravičeni mediji, ki nimajo zaposlenih najmanj toliko oseb, da njihov skupni delovni čas ustreza vsaj trem zaposlenim za polni delovni čas. Takšna določba onemogoča podporo ravno tistim medijem, ki šele začenjajo s svojim delom in bi bi bili podpore najbolj potrebni.
Nasprotujemo tudi predlogu, da lahko država financira velike medijske hiše. Te so pri nas praviloma v lasti podjetij z milijonskimi prihodki in dobički (Pro Plus, Kolektor, DZS, Martin Odlazek …) , zato ni razloga, da bi takšne medijske hiše financirala država. V kolikor takšni mediji ustvarjajo izgubo, morajo za njihovo pozitivno poslovanje poskrbeti lastniki sami in ne država. Namesto tega je bolje, da se denar nameni podpori novim, neodvisnim medijem, ki bodo sposobni preživeti na trgu.
Ustavno sporna bi bila lahko določba, da morajo tiskani mediji v kolofonu med drugim objaviti število tiskanih izvodov. Določba je sporna predvsem z vidika enake obravnave medijev, saj podoben pogoj (denimo o dosegu gospodinjstev, klikih …) zakon ne zahteva tudi za ostale medije.
Nasprotujemo določbam, po katerih o tem, kaj je sovražni govor, po lastni presoji odloča medijski inšpektor. V kolikor se ta določba ohrani, bi bilo nujno, da bi lahko medij odločbo inšpektorja izpodbijal v hitrem postopku pred sodiščem, ne pa v upravnem postopku, ki praviloma zaradi preobremenjenosti upravnega sodišča traja več let. Hitro odločanje pred sodiščem v takih primerih je predvideval osnovni osnutek zakona, iz katerega pa so bile te določbe iz nam neznanih razlogov črtane.
Nasprotujemo tudi določbi, da so nadzoru inšpektorata in določbam, ki sankcionirajo sovražni govor, podvrženi tudi t. i. vplivneži. Gre za nepotrebno enačenje posameznikov z mediji, očitno v želji, da bi preko zakona, ki je v osnovi namenjen medijem, nadzirali in sancionirali posameznike. Slednje lahko po našem prepričanju nadzira in sankcionira zgolj kazenska zakonodaja, ne pa medijski zakon oz. inšpektorat.
Upravni odbor ZNP, 8. aprila 2025 |
