Združenje novinarjev in publicistov je 13. decembra 2023 podelilo Častna priznanja Boruta Meška za leto 2023. Ta združenje podeljuje za posebne dosežke na področju novinarstva. Letos so častna priznanja prejeli Valentina Plaskan (za obetavno voditeljico in novinarko), Nejc Krevs (za obetavnega voditelja in novinarja), Jože Biščak (za posebne novinarske dosežke) in Bogo Sajovic (za življenjsko delo).

Avtorica fotografije: Polona Avanzo.

Obrazložive priznanj:

Valentina Plaskan

Prejemnica častnega priznanja Boruta Meška 2023 za obetavno voditeljico in novinarko

Valentina Plaskan je ena najbolj prepoznavnih slovenskih novinark in televizijskih voditeljic.
Študirala je na akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. V preteklosti je bila novinarka, moderatorka in voditeljica na Radiu Študent. Pozneje je kot novinarka delovala v dnevnoinformativnem programu Planet TV, kjer je vodila tudi večerno informativno oddajo Planet18, predvolilne oddaje Slovenija izbira ter oddajo Osebno z Valentino Plaskan.
Leta 2022 je storila enega najbolj prelomnih in pogumnih korakov v svoji televizijski karieri. Zapustila je Planet TV in se preselila na Televizijo Slovenija, kjer pa je bila kot mlada, perspektivna voditeljica, ki na nacionalno televizijo prinaša svežino in nove ideje, namesto sprejema z odprtimi rokami in široke podpore soočena s krutimi razmerami, ki vladajo na Kolodvorski. Odprtost v svet, zagnanost in ustvarjalnost namreč v okolju, v katerem večinoma vladajo preživeti vzorci razmišljanja, strah pred spremembami in boj za privilegije, niso ravno vrline, ki bi bile zaželene.
A gledalci nacionalke so jo takoj vzljubili. Skupaj s še nekaterimi sodelavci je poskrbela, da so informativne oddaje TV Slovenija postale bolj dinamične, da so bili v njih predstavljeni najrazličnejši svetovnonazorski pogledi in da so Slovenke in Slovenci dobili verodostojne informacije o dogajanju doma in v svetu.
Toda kmalu je prišlo do preobrata. S spremembo v vodstvu RTV Slovenija so se okrepile sile, ki so pod krinko depolitizacije hotele utišati vse kritične glasove, ki so opozarjali na stranpoti slovenske politike in družbe kot celote. Prostora za pluralizem naenkrat ni bilo več. Nova urednica informativnega programa je tako Valentino Plaskan umaknila z voditeljskega položaja.
Naporen delovni ritem, številni pritiski, žalitve, verbalni napadi s strani sodelavcev, stres in na koncu še neupravičen umik z voditeljskega položaja, so Valentino Plaskan pripeljali do točke, ko ni šlo več naprej. Na delovnem mestu se je zgrudila, zato so jo morali reševalci odpeljati v klinični center. Šokantna informacija o njenem zdravstvenem stanju je hitro zaokrožila po spletu. Še zadnji dvomljivci v to, kako zelo toksično okolje vlada na naši nacionalni televiziji, so dobili potrditev, da so razmere resnično zaskrbljujoče.
Čeprav je za njo travmatična izkušnja, je to zagotovo ne bo ustavilo. Kljub mladosti je za njo že zdaj zavidljiva kariera, njena pot pa bo nedvomno šla samo še navzgor. Ne smemo pozabiti, da Valentina Plaskan ni le novinarka in televizijska voditeljica, pač pa tudi pevka in igralka. Prav tako je bila izjemna imitatorka v znameniti oddaji Radio Ga Ga na Radiju Slovenija, izdala pa je tudi pesniško zbirko Stena srca. Vse to priča o tem, kako zelo širok je nabor njenih talentov.
Zaradi majhnosti Slovenije sicer pri nas težko govorimo o pravem zvezdništvu, a če kdo postaja prava zvezda slovenskega medijskega prostora, je to zagotovo Valentina Plaskan, ki s svojim talentom in energijo močno izstopa iz sivega novinarskega povprečja.

Zato si Valentina Plaskan za svoje delo zasluži častno priznanje Boruta Meška za obetavno voditeljico in novinarko, ki ji ga podeljuje Združenje novinarjev in publicistov.

-------------------------------------------

Nejc Krevs
Prejemnik častnega priznanja Boruta Meška 2023 za obetavnega voditelja in novinarja

Nejc Krevs sodi v mlajšo generacijo slovenskih novinarjev in publicistov.

Diplomiral je na teološki fakulteti, po izobrazbi pa je teolog in religiolog. V medije je zašel že konec najstniških let, tako da od svojega 19. leta ustvarja informativne, kulturne, zgodovinske, otroške in verske vsebine na RTV Slovenija.

Od vidnejših vlog omenimo, da je bil od leta 2016 do 2020 novinar in voditelj televizijske oddaje Infodrom, pozneje preide na informativni program Televizije Slovenija. Nase je opozoril leta 2022, ko je postal voditelj TV Dnevnika, sicer osrednje informativne oddaje na TV Slovenija. Konec septembra 2023 je odvodil zadnji TV Dnevnik, saj ga je nova urednica informativnega programa, kot še nekatere druge, razrešila s položaja voditelja te oddaje.

Ob tem nikakor ni šlo za odločitev iz profesionalnih razlogov, saj Nejca Krevsa odlikujejo visoka profesionalnost, razgledanost in verodostojnost. Njegovo voditeljsko in siceršnje novinarsko delo izkazuje visoko zavezanost novinarskim standardom. Zanimata ga tako notranja kot zunanja politika, pri čemer je odličen poznavalec dogajanja na Bližnjem vzhodu. Uvid v fenomen izraelskega družbenega in kulturnega protislovja ponuja njegov dokumentarni prvenec Med, mleko in nemir, ki je v produkciji TV Slovenija nastal letos.  Sicer pa je Nejc Krevs tudi ljubitelj literature in filozofije. Sodeluje z založbo Beletrina, v revijo Stop pa objavlja kolumne.

Nejc Krevs si nagradi Združenja novinarjev in publicistov zasluži zaradi svojih presežkov na področju voditeljstva in novinarskega dela, s katerim širi slovenski medijski prostor in vanj vnaša prepotrebno objektivnost novinarskega dela.

Zato si Nejc Krevs za svoje delo zasluži častno priznanje Boruta Meška za obetavnega voditelja in novinarja, ki mu ga podeljuje Združenje novinarjev in publicistov.

-----------------------------------

Jože Biščak

Prejemnik častnega priznanja Boruta Meška 2023 za posebne novinarske dosežke

Jože Biščak je slovenski novinar, urednik, TV-voditelj, bloger in pisatelj tiste generacije, ki je imela privilegij, da je kot novinar spremljal osamosvajanje Slovenije in njeno demokratizacijo.
Kot novinar se je izpostavil v preiskovalnih zgodbah divjega lastninjenja in privatizacije družbenega premoženja v prvi polovici 90. let prejšnjega stoletja. Skupaj s kolegi Igorjem Guzeljem, Vinkom Vasletom in pokojnim Danilom Slivnikov so preiskovali in razkrivali (najprej v časniku Delo, nato v reviji Mag) tisto, kar je skoraj tri desetletja pozneje v knjigi Vzporedni mehanizem globoke države dokumentiral Rado Pezdir. O Pezdirjevi knjigi je na Biščakovo pobudo nastal istoimenski dokumentarni film, v katerem je sodeloval kot soscenarist in soproducent.
Jože Biščak je delal ali sodeloval s skoraj vsemi slovenskimi mediji. Leta 1989 je začel kot pripravnik delati v ljubljanski redakciji časopisa Delo, leta 1991 je postal novinar Slovenskih novic. Leta 1995 se je kot član tako imenovane »Slivnikove četice« pridružil reviji Mag. Leta 1998 je odšel na časnik Finance (ki je postajal dnevni časopis), leta 2002 je postal svobodni novinar. Nato je začasno odšel v marketinške vode. V novinarstvo je se vrnil leta 2011 s svojo spletno stranjo Slovenska kronika, leta 2012 je na povabilo Vinka Vasleta odšel za namestnika odgovornega urednika na spletni portal Siol, leta 2013 se je pridružil ekipi revije Reporter, leto kasneje je začel pisati blog Kavarna Hayek. Po štirih letih je iz tekstov na blogu nastala knjiga Zgodbe iz Kavarne Hayek, o kateri je angleški ekonomist Keith Miles zapisal: »Njegova knjiga Zgodbe iz Kavarne Hayek ni le izobraževalna, ampak prinaša ekonomska načela bralcem brez formalne izobrazbe iz klasične ekonomije, poleg tega je napisana na lahko berljiv in zabaven način. Za vse študente ekonomije bi bilo dobro, da to knjigo preberejo.«
Konec leta 2017 je sprejel povabilo lastnikov revije Demokracija ter portala in televizije Nova24TV. Kmalu je postal glavni in odgovorni urednik revije Demokracija ter portalov Demokracija in Nova24TV, od aprila 2018 je bil tudi direktor družbe Nova obzorja. Junija 2022 je zaradi zdravstvenih težav odstopil kot odgovorni urednik revije Demokracija in direktor družbe Nova obzorja. Danes je namestnik odgovornega urednika Demokracije, je odgovorni urednik posebne izdaje Demokracija Magazin ter avtor in voditelj oddaje Večer v Kavarni Hayek na televiziji Nova24TV.
Ko je začel z urednikovanjem revije Demokracija, so njegovi uvodniki postali njegov zaščitni znak. Vplivni uporabnik družbenega omrežja Twitter (zdaj X) je zapisal: »Uvodniki Jožeta Biščaka postajajo že monografska antologija vrhunskih dosežkov slovenskega novinarstva. Tudi zato, ker učinkovito razkrivajo srhljivo realnost in so kot resnična 'red pill' (rdeča tableta) iz filma Matrix.« Torej razkrivajo resnico, da prizemljijo.
Jože Biščak je do zdaj izdal štiri knjige: Zgodbe iz Kavarne Hayek (2018), Zapisi konservativnega liberalca (2020), distopični roman Potovati z Orwellom (2020) in v knjigi Zadnji od nas – kulturne vojne in propad civilizacije (2023) napisal neusmiljeno kritiko postmodernističnih vrednot.
Zadnje desetletje se posveča raziskovanju svobode, še posebej svobode govora. Je neizprosen zagovornik svobode govora, ki jo razume v njeni izvorni in absolutni obliki Oktobra je v okviru Zbora za republiko postal predsednik Sveta za zaščito svobode govora. Je tudi predsednik Slovenskega združenja domoljubnih novinarjev.

Zato si Jože Biščak za svoje delo zasluži častno priznanje Boruta Meška za posebne novinarske dosežke, ki mu ga podeljuje Združenje novinarjev in publicistov.

-------------------------------

Bogo Sajovic

PrejemniK častnega priznanja Boruta Meška 2023 za življenjsko delo

Bogdan (Bogo) Sajovic je bil rojen 11. 5. 1938 v Kranju. Oče Marijan je bil strojni inženir in profesor, mama Lucija (roj. Jabłońska) pa gospodinja. Družina je bila 1941 izgnana v Srbijo, še istega leta pa so se uspeli vrniti nazaj v Slovenijo ter se naselili v Ljubljani, kjer živi še danes.
 
Maturiral je na bežigrajski gimnaziji, po študiju prava, ki ga ni končal, je šel na služenje vojaškega roka, nato pa se redno zaposlil kot novinar v časopisni hiši Delo, kjer je bil najprej novinar, nato pa dolgoletni urednik črne kronike. Honorarno je pisal za mnoge druge revije, med drugim za TT, Gospodarski vestnik, Stop, Teleks in Pavliho. Leta 1980 je odšel iz Dela in se redno zaposlil na Pavlihi, bil je pomočnik glavnega urednika in nato glavni urednik, dokler izdajatelj Pavlihe ni ukinil, starejši del uredništva, med njimi tudi Bogo, pa je odšel v pokoj. Kljub upokojitvi ni prenehal z novinarskim delom, honorarno je delal več kot desetletje za Mag in bilo nato med ustanovnimi člani Reporterja, kjer je pisal vse do leta 2020, ko je presedlal na Demokracijo, kjer redno piše tedensko gloso.

Bogo je poročen z Marijo (roj. Avbelj), ki je do upokojitve delala kot finančni knjigovodja. Imata sinova Bogdana, ki je novinar, in Marijana, ki je tonski mojster v gledališču. Novinar je tudi vnuk Arian.

V osemdesetih je Bogo skupaj z uredništvom Pavlihe razbijal mnoge tabuje tedanje komunistične družbe in bil dejaven član neformalne skupine alternativnih novinarjev, ki so orali ledino na področju medijske svobode in pluralizacije.  

Takole je o njem napisala novinarka Zlata Krašovec:  

»Bogo Sajovic sodi brez sence dvoma med peščico slovenskih novinarjev, ki so zaslužni za to, da so kali slovenske pomladi vzklile tudi na - od oblasti strogo kontrolirani - medijski sceni. V času, ko so bili novinarji po definiciji (izjava Jožeta Smoleta) in v veliki večini tudi dejansko 'družbeno politični delavci', se je vendarle našlo nekaj takih, ki so svoj poklic razumeli drugače. In so to povedali. Ko ni šlo drugače z ostro, do politike kritično, satiro. To so bili časi, ko so bralci vsak teden težko čakali izid satiričnega tednika Pavliha, saj so vedeli, da bodo iz njega kot za šalo med vrsticami izvedeli vse tisto, o čemer uradni mediji niso poročali. Največje zasluge za to imata takratna urednika Pavlihe Bogo Sajovic in Bogdan Novak.
Prav ob satiri se je porodila tudi 'slovenska novinarska alternativa'. Vsak teden pred zaključkom redakcije sta se Sajovic in Novak dobila v bližnjem bifeju Muca z nekaterimi stalnimi zunanjimi sodelavci (Vesna Marinčič z Dela, Vinko Vasle in Zlata Krašovec s kmečkega Glasa in občasno še kdo iz Mladine). Vsakič bolj so se zavedali, da je treba za slovensko novinarstvo nekaj narediti, saj je politika dušila še tisto malo novinarske svobode, kolikor je je sploh bilo in nastala je pobuda za ustanovitev gibanja za svobodo novinarstva. K sodelovanju so povabili še druge novinarje in novembra 1983 je Bogo Sajovic v gostilni Slamič vodil ustavni sestanek gibanja, ki mu ustanovitelji (kakšnih trideset jih je bilo), ki mi niso dali imena in tudi formalnega vodje (spet na Sajovčevo pobudo) niso določili. Tedenske sestanke, ki so kasneje potekali v gostišču Mrak (odtod ime 'mračne sile' ki se je gibanja prijelo), so vodili člani izmenično. da bi imela policija težje delo. Izkazalo se je, da previdnost ni bila odveč. Oblast je gibanje, ki se je porodilo pravzaprav za šalo (iz satire) vzela smrtno resno. Zaprli niso nikogar, mnogi pa so bili deležni šikaniranj brez konca in kraja v matičnih medijskih hišah. Satirični list Pavliha je oblast s pomočjo medijskih 'družbeno političnih delavcev' kakšno leto kasneje celo ukinila.»

Zato si Bogo Sajovic za svoje življenjsko delo zasluži častno priznanje Boruta Meška, ki ga podeljuje Združenje novinarjev in publicistov.