Ljubljana, 3. maj 2009
Ob
Dnevu svobode tiska Združenje novinarjev in publicistov (ZNP)
opozarja na naslednja ugotovitve glede stanje medijske svobode v
Sloveniji:
1.
Problemi
lastništva, netransparentnosti in monopolov
Ves
dnevni tisk obvladujeta dve domači družbi, lastniška struktura je
nastala prikrito, deloma so bile koncentracije lastništva izvedene
celo v nasprotju z zakonom, ki pri medijih z monopolnim položajem na
trgu pri lastniških transakcijah zahteva soglasja izvršne oblasti,
tega pa v vseh primerih ni bilo.
Gospodarska
kriza na medije v državi ne bo vplivala le na način, ki je običajen
v razvitih evropskih državah. V težavah so se (ali se bodo) znašli
največji lastniki tiskanih medijev, ki so do premoženja v zadnjem
desetletju prišli s kupovanjem delnic od podjetij v državni lasti,
denar za nakupe pa deloma pridobili tudi s posojili bank v državni
lasti, ki so jih zavarovali z vrednostjo kupljenih delnic. Zaradi
padca vrednosti delnic na borzi in pričakovanja bank, da bodo
posojila vrnjena, lahko pride do velikih pretresov in sprememb v
lastniških strukturah najpomembnejših medijskih podjetij.
Na
področju audiovizualnih medijev, kjer največji del trga obvladujeta
javna televizija v državni lasti in komercialna mreža, ki je v
lasti ameriškega podjetja, lahko zagate povzročijo nameni vlade, ki
je bila sestavljena po lanskih volitvah, ta pa je med svojimi
prioritetnimi cilji določila spremembo zakonodaje, kar je običajno
namenjeno prerazporejanju vpliva na medije. Ena od idej v razpravah
je tudi, da bi parlament javnemu zavodu prepovedal objavljanje
oglasov, s čemer bi se za kakšnih 20 milijonov evrov najverjetneje
povečali prihodki drugih medijev, predvsem komercialne televizije.
ZNP zamisli nasprotuje, saj je oglaševanje na javni televiziji že
zdaj omejeno, popolna prepoved pa bi vzpostavila monopolni položaj
za komercialno televizijo, kar bi bilo nasprotno javnemu interesu.
2.
Statusni
in materialni položaj novinarjev
Že
pred krizo so se vsi večji dnevniki soočali z upadanjem prodanih
naklad in branosti, zaradi krize se bo ta trend najverjetneje še
okrepil. Podatki kažejo, da upadajo tudi oglaševalski prihodki.
Prvi ukrepi, ki so jih sprejela vodstva podjetij, so prizadela
predvsem honorarne in občasne sodelavce v uredništvih in za zdaj le
v manjši meri redno zaposlene. V javnem zavodu RTV so bile po
političnem dogovoru in spremenjeni zakonodaji v drugi polovici
lanskega leta povišane plače vsem zaposlenim za kakšno petino.
Zakon ni določil, od kod bo zavod denar za ta izplačila prejel, vsa
vladna nakazila, ki bi olajšala prehod, pa je nova vlada po volitvah
ocenila kot nezakonita in jih ustavila, hkrati pa z rebalansom
proračuna nedavno za desetino povišala prispevek za RTV, kar je
načrtovala tudi prejšnja vlada in kar bo zmanjšalo finančne
težave javnega zavoda zaradi povišanja plač. Podobnega povišanja
plač ni bilo na Slovenski tiskovni agenciji (STA), ki je v popolni
državni lasti, in kjer so plačila novinarjev bistveno nižja.
3.
Zamenjave
urednikov
Zamenjava
urednika političnega tednika Mag Silvestra Šurla, ki se je zgodila
na prehodu v leto 2008 in popolna sprememba uredniške politike, za
kar so se odločili lastniki, ko so za urednika imenovali Vesa
Stojanova, se je v začetku leta 2009 končala po pričakovanjih:
tedniku je v letu dni tako dramatično upadla kolportažna in
naročniška prodaja, da so ga kot samostojno edicijo morali ukiniti.
Mag sicer še obstaja kot brezplačna priloga dnevnika Delo.
Odstavljeni urednik in večina novinarjev, ki se s popolno spremembo
uredniške politike Maga niso strinjali, je ustanovila nov tednik
Reporter, ki je bralce, ki jih je Mag izgubil, povečini spet
pridobila.
V
zadnjem letu so bili zamenjani odgovorni uredniki vseh treh največjih
dnevnikov v državi. Janeza Markeša, ki je bil razrešen po pol leta
vodenja, je na vrhu Dela nasledil Darjan Košir, Mirana Lesjaka na
vrhu Dnevnika Ali Žerdin, v Večeru pa so lastniki s spremembo
internih aktov za odgovornega urednika določili direktorja Uroša
Skuhalo, s čemer so predčasno razrešili Tomaža Ranca. Po lanskih
volitvah je vlada po odstopu direktorice Alenke Paulin imenovala
novega direktorja Slovenske tiskovne agencije Bojana Veselinoviča.
Združenje
je v zadnjem letu opozorilo na primera dveh urednikov in novinarjev,
ki sta izgubila delo zaradi konfliktov v časopisnih podjetjih.
Urednika zunanje politike in novinarja Dnevnika Igorja Mekino je
časopisna hiša Dnevnik naglo odpustila, ker bi naj zaradi njega
časopis v Srbiji izvedel, kaj namerava objaviti Dnevnik in ker naj
bi v komentarju zavajal javnost. Izvršni urednik Slovenskih novic
Bojan Budja pa je pristal na sporazumno prekinitev delovnega razmerja
po ostrem sporu, ker pred volitvami ni bil pripravljen objaviti
povsem neresnične nepodpisane zgodbe, zaradi česar se je znašel v
disciplinskem postopku. Časopis proti urednikom, ki so lažnivo
zgodbo kasneje vendarle objavili, ni ukrepal in se tudi ni opravičil
bralcem za povsem očitno zavajanje. Takšni spori, ko urednike v
velikih dnevnikih po čarovniških disciplinskih postopkih odpuščajo,
so v Sloveniji novost.
4.
Politične
zlorabe v novinarstvu
Ni
mogoče izključiti možnosti, da je bilo dogajanje v medijski hiši
Delo povezano z dejstvom, da je bilo 2008 volilno leto in so njeni
lastniki s spremembo uredniške politike političnega tednika Mag
pokazali, koga bodo na volitvah podprli, na kar kaže tudi nenavadno
dogajanje v istem podjetju v primeru Bojana Budje, nekdanjega
urednika največjega tabloidnega dnevnika v državi.
Leto
prej je veliko pozornost pritegnila peticija skupine novinarjev o
škodljivem vplivu, ki naj bi ga na tiskane medije imela takratna
desnosredinska vlada. Pri vsebini peticije je šlo za očitno
manipulacijo, saj je bila takratna vlada že v ostrem konfliktu z
lastniki časopisne hiše Delo zaradi načina do tedaj prikrivanega
poteka lastninjenja. Dogajanje v volilnem letu je le še potrdilo
ugotovitev o manipuliranju javnega mnenja, ki ga je usklajevalo
Društvo novinarjev Slovenije, in ni mogoče izključiti, da je
upadanje naklad vseh tiskanih medijev v lanskem letu tudi posledica
izgubljenega zaupanja javnosti zaradi neetičnega ravnanja velikega
števila novinarjev, ki so namesto iskanja resnice pristajali na
zavajanje javnosti.
5.
Novinarji
v civilnih in kazenskih postopkih
Posledica
ostrih konfliktov tik pred volitvami in takoj po njih je vrsta
kazenskih in civilnih postopkov, ki jih je nekdanji premier Janez
Janša sprožil proti avtorju oddaje finske javne televizije »Resnica
o Patriji«, ki ga je tik pred volitvami obtožil, da je
podkupljen, in proti nekaterim posameznikom, ki so v tej oddaji
nastopali in niso novinarji. Nekdanji premier je nazadnje sprožil še
civilno tožbo proti kolumnistu. Za večino sproženih kazenskih
postopkov je tožilstvo ocenilo, da zanje ni razlogov. Odločitve še
ni o postopku proti avtorju oddaje iz Finske, razpleti civilnih tožb,
pri katerih nekdanji premier vztraja, še niso znani.
Zakonodaja
določa kot kaznivo dejanje, če mediji objavijo žalitve, sramotitve
ali podatke, ki so jih državni organi označili za zaupne. Zakon za
novinarje in urednike določa za takšna ravnanja denarno ali zaporno
kazen, ki lahko traja več let. Ureditev - zaradi nesorazmerno
visokih zagroženih kazni - pomeni nerazumno omejitev svobode tiska v
državi. Predlogi skupin novinarjev, da bi zakonodajo popravili,
doslej niso bili uspešni.
Kazenski
zakonik za novinarje, ki bi objavili razžalitve, obrekovanja,
žaljive obdolžitve, opravljali, očitali kaznivo dejanje z namenom
zaničevanja in podobno, določa denarne ali zaporne kazni od treh
mesecev do enega leta. Enaka (tudi zaporna) kazen je predvidena za
sramotitev države, predsednika države, mednarodnih organizacij...
Novost v ureditvi od novembra 2008 je, da kazenske postopke in
zaporne kazni predvideva tudi za odgovorne urednike. Parlament je, ne
da bi za to navedel posebne razloge, razširil privilegij kazenskega
pregona na organe lokalne samouprave, ki lahko predlagajo uvedbo
postopka proti novinarju zaradi suma kaznivega dejanja zoper čast in
dobro ime (pregon po uradni dolžnosti). Konec leta 2008 je proti
novinarki Biserki Karneža Cerjak tak postopek sprožil celjski župan
in tedanji predsednik SLS Bojan Šrot, a se je izkazalo, da je bilo
dejanje, ki ga je novinarki očital, storjeno še pred zadnjo
spremembo Kazenskega zakonika in je državno tožilstvo v Celju, po
posredovanju Vrhovnega državnega tožilstva, ovadbo zoper novinarko
zavrglo.
Kazenski
zakonik kot kaznivo dejanje določa objavo tajnih podatkov.
Novinarju, ki jih objavi, po zakonu preti do tri leta zapora in do
pet let, če je zaupnost objavljena v tujini. Novinarjev, ki bi bili
obsojeni na zaporne kazni zaradi objave podatkov, ki so jih državni
organi označili za zaupne, ni. Je pa bilo v zadnjem desetletju proti
novinarjem in medijskim hišam več preiskav. Konec leta 2007 je
vrhovno sodišče v sporu, ki ga je novinar Tomaž Ranc sprožil
proti državi, sprejelo pomembno presojo, da so bile novinarju v
preiskavi zaradi objave podatkov, ki jih je država označila kot
tajne, kršene pravice. Po presoji sodišča ni bilo nezakonito le
dejstvo, da je kriminalist Drago Kos podatke o novinarjevih
telefonskih klicih najprej pridobil brez sodnega naloga, temveč je
bilo nezakonito tudi kasnejše sodno dovoljenje. Novinar je
preiskoval zlorabe v policiji in na notranjem ministrstvu. A zaradi
leta 2004 spremenjene zakonodaje je praksa nadzora telefonskih
komunikacij novinarjev, če ti pridejo do podatkov, ki so za državne
oprane tajni, spet mogoča. Policija je - kot se je pokazalo v
zadnjem letu - leta 2005 nadzorovala, s kom se je novinar Jože
Možina pogovarjal po mobilnem telefonu. Policijske dokumente o tem
je na svoji spletni strani v lanskem letu objavil ljubljanski
Dnevnik. Policisti so se ob tem celo čudili, zakaj jim sodnik ni
dovolil še pregleda pisarne tedaj novinarja, danes pa direktorja
Televizije Slovenija Jožeta Možine, pri čemer so želeli
ugotoviti, kdo je novinarju posredoval zaupne dokumente o ne posebej
uspešni policijski preiskavi nenavadno visokih plačil, ki so bila
nakazana v tujino za svetovalne usluge v državnih podjetjih.
6.
Šibkost
samoregulacije in skrbi za profesionalno etiko
V
zadnjem letu v Sloveniji ni bilo napredka na poti k učinkovitejšemu
organu, ki bi skrbel za presojo ravnanja novinarjev in katerega
odločitve bi imele neposredne učinke. Združenje novinarjev in
publicistov je predlagalo bodisi nadgradnjo sedanjega častnega
razsodišča, ki zadnje desetletje deluje kot skupen organ društva
novinarjev (DNS) in novinarskega sindikata (SNS), bodisi ustanovitev
tiskovnega sveta. Združenje je predlagalo, da bi popravili tudi
kodeks etike in vanj vključili določbe, ki bi razreševale tudi
pravico do popravka in odgovora in določbe o obveznostih medijev, ko
poročajo o svojih lastnikih ali njihovih interesih.
7.
Izključevanje
dela civilne družbe iz postopka sprememb medijske zakonodaje
Vladna
koalicija, ki je oblast prevzela konec lanskega leta, namerava
spremeniti Zakon o medijih in Zakon o RTV Slovenija. Ministrica za
kulturo Majda Širca je za pripravo sprememb imenovala ekspertno
skupino, v katero je ob uglednih osebnostih vključila več
posameznikov, ki so sicer brez formalne izobrazbe, zastopajo pa
novinarske organizacije in skupine, ki so ji bile pred
parlamentarnimi volitvami javno naklonjene. K sodelovanju ministrica
ni povabila ZNP, je pa, ko je združenje protestiralo, zatrdila, da
je kot predstavnika ZNP imenovala dr. Mateja Makaroviča. Tako
Makarovič kot ZNP sta zanikala, da bi bil v ekspertno skupino
imenovan kot predstavnik združenja. Da ministrica novinarskim
organizacijam po javni polemiki samovoljno določi, kdo jih zastopa
in da tistih, o katerih naj bi v njihovem imenu odločala, o tem
predhodno sploh ne obvesti, nas preseneča in skrbi.
Predsednik
upravnega sveta ZNP
Peter Jančič
|