Biserka Karneža Cerjak

        Misel, da ima vsak drugega na sumu, da je neumen, in to brez kakršnega koli premisleka in ne da bi se vprašali, ali nisem v resnici jaz neumen, je  zapisal Fjodor  Mihajlovič  Dostojevski v svojem Dnevniku pisatelja.  Z njo je  opisal prevladujoče razmišljanje med ruskimi izobraženci v drugi polovici 19. stol., ki je še kako aktualno tudi za današnji čas, zlasti za Slovenijo. Obenem pa jo lahko zapišemo malce drugače: da ima pri nas pravzaprav vsak drugega na sumu, da je lažnivec.

        Da lažem in da so v mojem članku le laži razen ene resnice, in sicer, da je Bojan Šrot celjski župan,  je Šrot najprej zapisal v dolgem pismu kot odgovor na moj članek Fevdi celjskega župana, objavljenega v tedniku Reporter.  Pismo  je vsebovalo številne točke, v katerih  je prek svojega odvetniškega pooblaščenca, nekdanjega direktorja uprave kriminalistične policije v Celju, po svoje prikrojil vsebino mojega članka ter mi v posameznih točkah bodisi očital nekaj, česar sploh  nisem zapisala, bodisi se je namesto glavnega bistva osredotočil na nepomembne, povsem obrobne zadeve.

_____________________________________

V članku  pravzaprav  nisem zapisala ničesar novega, temveč več ali manj že splošno znana dejstva o minulih dogajanjih v celjski občini. Do objave Fevdi celjskega župana so bili namreč objavljeni članki ter  predstavljeni prispevki tudi v drugih medijih, ki sem jih uporabila kot dodatno pomoč pri pisanju. To pa seveda ne pomeni, da  medijske blokade na območju Celja, zaradi katere smo se pravzaprav odločili, da napišemo zgodbo o Bojanu Šrotu, sploh ni bilo. Članki so bili namreč razpršeni, večinoma so bil predstavljeni manjši, za  širšo javnost morda manj zanimivi problemi, in prav zato niso zbudili večje pozornosti. Obenem so bili do neke mere »dozirani,« kar je po svoje povsem razumljivo, če vemo kdo je glavni gospodar slovenskega medijskega prostora. Med njimi je žal tudi trio bratov Šrot.

        Za Bojana Šrota je bil problematičen že sam uvod v članek, češ da je tendenciozen in to samo zato, ker sem v njem omenila višino njegovega zaslužka (o  tem so pisali  že v časopisu Finance) ter prezadolženost celjske občine, čeprav je o Celju kot  eni izmed najbolj zadolženih lokalnih skupnosti že pred tremi leti pisal celjski dopisnik,  o dolgovih pa so navsezadnje razpravljali tudi celjski občinski svetniki. Zanimivo je,  da je »pozabil« omeniti zapis, da naj bi  prek slamnatega moža Janeza Škoberneta  postal najpomembnejši lastnik Cestnega podjetja Maribor in da se morda že uresničuje njegova napoved, da bo v slabem desetletju zaslužil toliko, da mu dodatno delo sploh ne bo več potrebno. Prav tako je prezrl zapis o njegovih drugih ožjih prijateljih, ki jim je pripravljen pomagati pri sklepanju donosnih, predvsem nepremičninskih poslih.  Tako ga je še pravzaprav  najbolj zmotil zapis o duhovnem onesnaženju Celja; izraz naj bi bil po njegovem mnenju žaljiv, četudi ni nič posebnega, na enem izmed svojih predavanj pa ga je uporabil celo dr. Jože Kraševec, največji poznavalec Svetega pisma, ko je omenil duhovno onesnaženost Slovenije.  Ob zapisu duhovno onesnaženje sem seveda imela v mislih neustrezno urejanje povojnih grobišč na območju Celja, da je ta izraz še kako primeren, pa sem se lahko dodatno prepričala ob obisku spomenika teharskim žrtvam, ki je postavljen v neposredni bližini odlagališča odpadkov. Da bi s fotografom dobila  posnetke območja nekdanjega taborišča Teharje  s ptičje perspektive, sva se celo povzpela  na sam vrh odlagališča odpadkov, ki jih vedno znova zakrivajo z zemljo. S čevlji sva se ugrezala v blatno zemljo, obenem  se je s tega območja vil precejšen smrad, ki ga vedno znova lahko zaznajo okoliški prebivalci ter seveda tudi vsi tisti, ki se vsako leto udeležijo žalne slovesnosti.  Kakšni so torej občutki, ko obiščeš ta nesrečni kraj?  Izraz, da gre za duhovno onesnaženost, je morda celo še preveč blag. Obenem začneš  razmišljati tudi o tem, ali nihče ne zmore storiti ničesar, niti celjski župan, ki županuje že celo desetletje, da bi bil ta kraj dostojnejši.  Četudi so se nekatere stvari zgodile že prej, to župana ne odvezuje odgovornosti. Navsezadnje velja omeniti, da je bil pred prevzemom županske funkcije celo predsednik nadzornega odbora Cinkarne Celje; ta naj  bi še vedno delovala brez  obratovalnega dovoljenja, na območju Bukovžlaka, kjer naj bi bile prav tako odvržene teharske žrtve, pa ima prav Cinkarna Celje še eno veliko deponijo odpadkov.  V času Šrotovega županovanja  so bili zgrajeni tudi številni novi poslovni, trgovski in stanovanjski objekti, glavni gradbenik, ki je obenem Šrotov osebni prijatelj,  pa naj ne bi želel prisluhniti opozorilom o grobiščih na območju novogradenj. O grobiščih  na območju Celja je nedavno, le mesec pred objavo mojega članka Fevdi celjskega župana spregovoril tudi novinar in pisatelj Ivan Ott, avtor avtobiografske  knjige o Otrocih s Petrička (celjskega taborišča za otroke, ki jim je komunistični režim po koncu 2. svetovne vojne pobil starše): »Majhen kazalnik dobre volje političnega vrha je prav gotovo postavitev spomenika na Teharjah, žal pa večina poglavitnih stvari še vedno ni rešenih. V Celju, kjer skoraj na vsakem odkopanem kvadratnem metru najdeš novo žrtev povojnih pobojev, so prav zaradi strahu pred odkritjem novih žrtev grobišč raje spremenili v smetišče. Na območju, kjer naj bi bilo zakopanih kakih pet tisoč žrtev, so naredili veliko jezero, kamor iz Cinkarne Celje vozijo odpadke. Na nekem drugem delu so zgradili golf igrišče, in prav zato sem na Hrvaškem že izdal kratke zgodbe, v katerih opisujem skrivnost  igrišča za golf; eden izmed otrok teharskih žrtev se je vpisal v golf klub samo zato, da bi iskal in kopal kosti umrlih.«

        Zaradi vztrajanja pri zahtevi, da objavimo njegovo žaljivo pismo, sem Bojana Šrota poklicala po telefonu, v njegovih razburljivih odgovorih pa sem lahko izvedela, da se ne bo končalo le z objavo njegovega odgovora v pismih bralcev, temveč da se me bo lotil tudi drugače. V pogovoru je večkrat omenil, da me zlepa ne bo pustil na miru, da bom "že videla", saj se bo odločil za kazenski pregon. V svojih izjavah je sicer izjemno pretiraval, češ da ga v desetih letih odkar je župan, ni še nihče tako užalil. Le s čim? Zapisala nisem ničesar zasebnega, četudi bi lahko, le podatke o njegovih poslovnih prijateljih, prezadolženosti celjske občine in duhovni ter ekološki onesnaženosti celjskega območja. Dejstva.

        Po objavi pisma Bojana Šrota, ki bi mi pravzaprav lahko služil kot dodaten smerokaz pri odkrivanju  novih  celjskih zgodb, sem se na podlagi odzivov bralcev na članek odločila za objavo še enega prispevka. Tokrat sem v njej razkrivala povsem nezakonit potek javnega razpisa za urejanje mestnih zelenic,  na katerem že več let uspešno kandidira le podjetje Ekos, ki je v lasti županovega prijatelja Janeza Škoberneta, nekoč solastnika podjetja Dimnikarstvo Celje, znanega tudi iz zgodb o Cestnem podjetju Maribor ter družbe Center naložbe, medtem ko drugi ponudniki sploh ne morejo uspeti. Zanimivo je, da po objavi tega članka o javnih razpisih, v katere je še kako vpleten Bojan Šrot kot župan, nisem prejela nobenega  novega pisma z zapisom, da pišem neresnice.

        Nato je minilo nekaj mesecev, bil je čas volilne kampanje, ko se še ni vedelo, kdo bo zmagovalec parlamentarnih volitev. Kmalu po volitvah pa je župan Šrot začel uresničevati svojo grožnjo »da bom že videla.«  Zazvonil je telefon in na drugi strani se mi je predstavil kriminalist, ki je želel z mano opraviti pogovor zaradi objave članka  Fevdi celjskega župana. Obenem me je obvestil, da je župan Bojan Šrot zoper mene vložil kazensko ovadbo. Povedal mi je, da se lahko oglasim  v ljubljanskem trgovinskem centru BTC, kjer imajo prostore ali pa se bo ob dogovorjenem dnevu oglasil pri meni v pisarni.  Dogovorila sva se za srečanje na sedežu našega uredništva. Ker me je poklical ob koncu tedna, ko imamo v naši redakciji zaradi oddaje člankov največ dela, sem bila zelo vznemirjena, nelagoden občutek se je seveda nadaljeval tudi  v soboto in nedeljo, vse tja do predvidenega sestanka v ponedeljek.  Nekoliko sem se tolažila z mislijo, da najinega telefonskega pogovora nisem povsem dobro razumela. Morda pa me želi zaslišati le kot pričo, saj sem v članku opisovala gospodarski kriminal?  V ponedeljek, ko sta me na moje presenečenje obiskala kar dva kriminalista, čeprav je bilo najprej rečeno, da bo prišel le en sam, sem dokončno ugotovila, da sem osumljenka in da se moramo dogovoriti, kdaj se bom zglasila v njihovih prostorih, kjer bom zaslišana. Izročila sta mi vabilo na zaslišanje. Tja sem se ob dogovorjenem dnevu odpravila skupaj z zagovornikom, tik preden bi morala podati izjavo, pa sem lahko šele povsem izvedela za kaj pravzaprav gre.  Ker je Šrota članek tako prizadel, je zoper mene uporabil določbo kazenskega zakonika, ki naj bi mu kot uradni osebi omogočala, da tožilstvo prevzame kazenski pregon s področja kaznivih dejanj zoper (njegovo) čast in dobro ime. Namesto torej, da bi me preganjal sam kot zasebni tožilec, če sem že res tako prizadela njegov ugled, je to predlagal tožilstvu. V postopku pa je prišlo do številnih napak, med njimi tudi ta,  da iz vabila na zaslišanje sploh ni bilo razvidno, katerega dejanja sem sploh osumljena. Obenem je  moj zagovornik navzočemu kriminalistu pojasnil, da lahko župan pregon za kazniva dejanja zoper čast in dobro ime, storjena v zvezi z njegovim opravljanjem funkcije, sproži le z zasebno tožbo. To je torej pomenilo, da bi  moral tožilec zadevo zavreči. To se je kmalu tudi zgodilo, saj so mi iz okrožnega državnega tožilstva v Celju poslali obvestilo o zavrnitvi kazenske ovadbe. Državno tožilstvo torej zoper mene  ne bo začelo s kazenskim pregonom. Čemu tega niso ugotovili že takoj na začetku? Med  časom od vložitve kazenske ovadbe pa tja do zavrnitve se je zgodilo marsikaj, med njimi tudi živčna vojna. Bojan Šrot me je v medijih označil za lažnivko, vztrajno ponavljal, da sem pisala laži in žaljive obdolžitve in dodal, da se nimam ničesar bati, če je vse res, kar sem napisala. Obenem je še dejal, da ni res, da sem se ob pisanju članka obrnila nanj, saj ni prejel nobene elektronske pošte. Tokrat  še ena županova laž, vržena z namenom, da bi me lahko še bolj etiketiral z lažnivko.

        Prav neverjetno, da se je v času, ko so potekali besedni dvoboji med menoj in Bojanom Šrotom prek medijev,  nenadoma prebudil še Franci Perčič, ki sem ga kot svetovalca predsednika države dr. Danila Türka omenila v članku Türk pod Kučanovim patronatom. Zmotil ga je zapis o tem, kaj je počel v svoji preteklosti, zato je takoj, ko so bili znani izidi parlamentarnih volitev,  zahteval  prek svojega odvetnika pisno opravičilo. To sem sicer tudi storila, v zapisu pa sem obenem navedla ustrezno  pojasnilo ter se pri tem sklicevala  na že objavljene podatke o poklicnih agentih nekdanje tajne politične policije SDV oz. Udbe iz obdobja komunističnega režima. Po objavljenem opravičilu  je Franci Perčič na častno razsodišče Društva novinarjev Slovenije, četudi sploh nisem njihova članica, poslal predlog za uvedbo postopka zoper mene in odgovornega urednika časopisa Reporter Silvestra Šurlo. Medtem je bila v času vnovičnega zatišja na spletnih straneh SDS objavljena vest, da se je Franci Perčič kot svetovalec predsednika države udeležil srečanja s kraljico Elizabeto II. na Brdu, v njej pa so znova zapisali podatek o njegovi pretekli dejavnosti. Na Perčičevo zahtevo so morali vest umakniti s spletne strani, prav zaradi tega pa sem se odločila, da napišem o Franciju Perčiču nov članek, objavljen v rubriki Ime tedna. Zaradi  slednjega  se je Franci Perčič znova odločil za prijavo na Častno novinarsko razsodišče, ki je razsodilo njemu v prid. Obenem so se poleg mene na zatožni klopi razsodišča znašli zaradi objav člankov še drugi novinarji in uredniki, med njimi odgovorni urednik Demokracije Metod Berlec, odgovorni urednik Slovenskega tednika Andrej Lasbaher, odgovorni urednik na Kanalu A Bojan Traven  in odgovorni urednik Reporterja Silvester Šurla.  Tako naj bi končno vsi obtoženi jasno vedeli in občutili, da pravzaprav sploh nismo nobeni pravi novinarji, temveč le navadni in zoprni pisuni. Prav res, čemu nisem raje cvetica ali krava, lahko bi zares uživala, saj se mi ne bi bilo treba zastavljati nobenih vprašanj. Še ena misel Dostojevskega, ki se je v Rusiji 19. stol. počutil tako, kot se lahko danes nekateri počutimo v Sloveniji: kot na barju, močvirju, na katerem se je bil nekdo namenil zgraditi dvorec.