Nenad Glücks
Na spletni strani Društva novinarjev Slovenije (DNS) je ob imenu
društva zapisano še »Ustanovljeno 28. marca 1905« in za
mednarodno javnost še prevod »Founded March 28, 1905«.
Večina obiskovalcev te spletne strani tako dobi napačen vtis, da
gre za društvo s prek stoletno tradicijo, ustanovljeno še v dobi
rajnke Avstrooogrske.
Čeprav so pri DNS v prvo točko svojega
Kodeksa novinarjev Slovenije zapisali, da mora novinar preverjati
točnost zbranih informacij in biti previden, da se izogne napakam,
so sami to določbo razvrednotili že pri navajanju letnice svoje
ustanovitve. Žal, kot kaže, tu sploh ne gre za napako, temveč
zavajanje javnosti. Toliko bolj v oči bode dejstvo, da pri DNS
podeljujejo svoje nagrade Consortium veritatis - Bratstvo resnice,
sami namreč razširjajo neresnico.
_____________________________________________
DNS namreč ni bilo ustanovljeno leta 1905, niti ni naslednik tega
leta ustanovljenega Društva slovenskih književnikov in časnikarjev,
ki ga je ustanovil novinar, dramatik in gledališki ravnatelj Fran
Govekar. Nekaj let kasneje se je to društvo preimenovalo v Društvo
slovenskih časnikarjev, po prvi svetovni vojni pa so v okviru nove
države Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev ustanovili novo
novinarsko združenje; Društvo jugoslovanskih novinarjev v
Ljubljani, ki je postalo del Jugoslovanskega novinarskega združenja.
Kot so zapisali na straneh DNS, naj bi to društvo med vojno »najprej
načrtno zamrlo, nato pa je bilo ob skorajšnjem koncu vojne ponovno
oživljeno«. Oživljeno naj bi bilo 22. oktobra 1944 v
Črnomlju, seveda na ukaz in pod patronatom komunistične partije.
Novoustanovljenemo komunistično društvo so imenovali Slovensko
časnikarsko društvo, kasneje se je preimenovalo v Društvo
novinarjev Slovenije.
Dejansko seveda predvojno društvo ni nehalo
obstajati, ampak ga je »nadomestilo« politično ustrezno
društvo, ki je delalo po navodilih partije. Nekaj zveze z nekdanjim
društvom je seveda imelo; temu so namreč za potrebe novega društva
zaplenili premoženje. Za tiste revolucionarne čase je bilo to
pravilo; zgodovinarka dr. Jera Vodušek Starič je v svoji knjigi
Prevzem oblasti 1944-1946 opisala, da so na podoben način po vsej
Sloveniji likvidirali večino predvojnih društev. Po direktivah
centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije je ostalo zgolj
1153 od predvojnih 7000 društev. Vseh teh 1153 so »ustrezno«
preoblikovali oziroma jih ustanovili na novo. Za delovanje so morala
vsa dobiti posebno dovoljenje ministrstva za notranje zadeve.
Očitno so pri DNS še vedno žive tradicije revolucionarne
preteklosti v kar sodi tudi ponarejanje in prirejanje zgodovine. V
času komunizma so šteli novinarje za družbeno politične delavce
in velik del zdaj vplivnih članov DNS je to svoje poslanstvo vzorno
izvrševal, posebej predsedniki društva. Žal se tovrstna tradicija
z letom prvih demokratičnih volitev 1990. ni prekinila, zatrjevanemu
novinarskemu profesionalizmu navkljub.
|