"Ne bom grobar Maga", je decembra 2007 izjavil predstavnik zaposlenih v nadzornem svetu Dela Veso Stojanov ob predstavitvi svoje kandidature za odgovornega urednika Maga. Te njegove besede še vedno hranijo v arhivu Vest.si. A ravno to je postal, potem ko je proti volji uredništva prevzel tednik in ga nato spremenil v skrajno levičarsko trobilo Pivovarne Laško. To je zgodba o uspehu Boška Šrota, Andrijane Starina Kosem, Vesa Stojanova z njegovo novo novinarsko ekipo! V enem letu so uničili revijo, ki je izhajala od leta 1995. Zdaj Mag izhaja kot brezplačna priloga ponedeljkovega Dela v posmeh tistim, ki ga niso znali prodajati na trgu. Tako kot niso znali brezplačnika Total tedna, tednika Več, športnega dnevnika As in še kaj bi se našlo v zgodovini Delovih "uspehov".

______________________________________

        Seveda urednik Maga Stojanov tega niti najmanj ne obžaluje niti se ne sramuje, čeprav se je pred njegovim prihodom - pravzaprav preden se je razvedelo, da sta nadzornika Andrijana Starina Kosem in Stojan Zdolšek izvajala pritiske na prejšnjega v. d. odgovornega urednika Silvestra Šurlo, nato pa za novega odgovornega urednika ustoličila prav tako člana nadzornega sveta iz vrst zaposlenih Vesa Stojanova - Mag prodajal med 13 in 14 tisoč izvodi tedensko, po njegovem prevzemu in spremembi uredniške politike pa je začela prodaja strmo padati, dokler se po enem letu ni ustavila pod štiri tisoč izvodi.

        No, Vesu Stojanovu se je izid zadnje številke Maga kot revije zdelo vredno proslaviti in v torek, 17. februarja 2009, torej dan pred izidom zadnje številke, je v uredništvu Maga častil z nekaj pločevinkami laškega piva, pred novinarji se je posul s pepelom, češ škoda da Delo ne bo več izdajalo tako dobre revije, zanimivo pa je, da so mu novinarji, tisti novi, ki so se prišli z njim "boriti proti cenzuri in političnim pritiskom", podarili veliko sliko fotomontaže Vesa Stojanova v Maovi uniformi, ki jo je pred letom dni na svoji spletni strani objavil Silvester Šurla.

        Naslednji dan smo lahko prebrali njegov zadnji uvodnik z naslovom Slovo, kjer je napisal razloge, zakaj je propadel Mag. On seveda ni nič kriv, tudi ne odločitev, da so Magu spremenili uredniško politiko oziroma politično usmeritev, glavni krivec so - verjeli ali ne - bralci, ki njihov "visokokvaliteten" izdelek niso hoteli kupiti: "A kaže, da slovenski medijski prostor za kaj takega še ni dovolj zrel. Na žalost so postale enostranske, senzacionalistične, praviloma rumene in zabavljaške teme tiste, ki pritegnejo več bralstva. Resnejše vsebine in mediji morajo počakati na boljše čase." Podobno, kot je karikiral (vzhodno)nemški pisatelj Berthold Brecht, sistem je dober, zamenjati je treba ljudi. Veso Stojanov, ki je diplomiral iz Buharina (ruskega boljševika, ki je spoznal, da se je treba obnašati tržno, potem pa ga je Stalin ustrelil), se poserje na trg in bralce. Človek, ki je novinar 25 let, očitno piše sam sebi in ne bralcem, no morda piše še političnim gospodarjem in kapitalistom, ki jih podpirajo. Res neverjetno.

        Drugi krivec za propad Maga je po Vesu Stojanovu "slab sloves in karma, ki ju je imel stari, Slivnikov Mag zunaj ozkega kroga bralcev, zato so mnogi iz nevednosti, prepričanja ali kakršnihkoli drugih vzrokov sedanji Mag še vedno istovetili s starim". Če bi bilo zapisano res, potem Mag nikoli ne bi propadel, ker pa bralci niso tako neumni, kot jih ima za neumne Veso, so začeli odpovedovati revijo takoj, ko so jo prevzeli novinarski levičarski talibani na čelu z Vesom Stojanovom. Slivnikov Mag je imel na začetku izhajanja več kot 20 tisoč prodanih izvodov vsak teden, potem je prodana naklada iz različnih razlogov padala in tako je trinajst let pozneje, ko ga je kupilo Delo, imel naklado čez devet tisoč izvodov (vir: SOZ revidirana prodana naklada). Z novim lastnikom je najprej prodaja padla na nekaj čez osem tisoč izvodov, po ukinitvi revije Več oziroma njeni združitvi z Magom pa je spet zrastla na čez 11 tisoč. Potem ko jo je poleti 2007 prevzel Šurla, pa je bila povprečna prodana naklada 12.900 izvodov, najvišja prodaja pa je bila 14.400 izvodov. Veso Stojanov s svojo novo ekipo ni nikoli dosegel te številke, čeprav se je hvalil, kako bo iz Maga naredil slovenski Der Spiegel.

        Ne boste verjeli, toda tretji razlog za propad Maga je po Vesu Stojanovu gospodarska kriza. Začela se je šele jeseni, medtem ko je začela prodana naklada Magu padati že takoj, ko je prevzel uredništvo, torej na začetku lanskega leta. Ampak na koncu je vsak izgovor prikladen. Tudi če bi bila gospodarska prosperiteta, Mag ne bi dolgo izhajal. Stojanov si je priboril takšno plačo, ki jo pred njim ni imel noben Magov odgovorni urednik, tudi njegova namestnica je že na Delu imela precej visoko plačo in težko je verjeti, da ne bi imela na Magu še boljše, enako pa velja tudi za druge novinarje, ki sta jih z Dela privlekla na Mag. Visoke plače pomenijo visoke stroške, na Magu so zaposlili nove novinarje, ko smo stari odšli, in to kar precej. Pridobili so tudi veliko zunanjih komentatorjev, ki tudi niso bili poceni. Novinarji so hodili v tujino in od tam pisali prispevke za Mag, ob tem pa vlekli visoke dnevnice. Stroški so bili neverjetno visoki, prodaja pa katastrofalno nizka. In potem je razlog za propad svetovna gospodarska kriza.

        Poleg Stojanova se je razglabljanja o propadu Maga lotil še kolumnist Simon Kardum, ki je znan po tem, da je v devetdesetih letih v Slovenskih novicah prvaka največje opozicijske stranke Janeza Janšo imenoval "drekec pekec". Zdaj on soli pamet o ravni pisanja v informativnem, raziskovalnem in komentatorskem smislu. In podobno kot Veso Stojanov piše sam zase, ne pa za bralce: "Ali je kot ključna merila za uspešnost medija upravičeno mogoče šteti le branost, gledanost in poslušanost?" Ne vem, katera merila bi rad uporabil, morda politično primernost? Kardum se spravi celo na novinarje prejšnje uredniške ekipe: "Kot vemo, je prejšnja ekipa lansirala novo reportersko gnezdo in v njem začela valiti ista jajca kot prej v Črni vdovi. Normalno, tako obarvane pisanke so privabile natanko iste goreče bralce, ki jih je prej pogrevalo in pregrevalo njihovo antikomunajzarstvo, antikučanovstvo in antitajkunstvo. Anti skratka." No, glede jajc, jih očitno na Reporterju prodajamo precej bolje, kot novi Magovci svoja kukavičja jajca, sicer Maga ne bi ukinili kot samostojne edicije. Je pa res, da smo antikomunajzarji in antitajkuni, kot naši bralci, navsezadnje imamo v ustavi zapisano svobodo javnega izražanja. Če je Kardum prokomunajzar, prokučanovec in protajkun, ima tudi sam do tega ustavno pravico. Alternativa prevladujočemu "pro" novinarstvu je seveda "anti". Kar pa ne pomeni, anti vsemu. Stari Magovci, ki smo zdaj na Reporterju, smo denimo vseskozi bili ZA vstop v EU in Nato, ZA zahodno demokracijo v Sloveniji, kar vključuje tudi medijski pluralizem, torej ZA enake možnosti vseh političnih pogledov v medijih. Se razume v različnih medijih. Ampak Kardum seveda ne more iz svoje prokomunajzarske kože, pa bi bi imel samo en časopis: "Ne vem sicer, ali ste že razmišljali o tem, da morebiti sploh ne bi bilo slabo, če bi imeli v Sloveniji en sam dnevnik." Ein Volk, Ein Reich,... Ein Stalin!

        P. S. Zapise iz Maga sem res citiral, ampak zadnjič, ker je zadnja številka! Pravi Mag pa je seveda umrl takrat, ko ga je prevzel Veso Stojanov skupaj s sopodpisniki peticije proti cenzuri in političnim pritiskom. Slava podpisnikom novinarske peticije.

___________________________________

O avtorju:

Igor Kršinar, novinar tednika Reporter, novinarsko pot začel pri študentskem časopisu Tribuna in Delu, novinar pri dnevniku Slovenec, Slovenskih novicah, član uredništva nekdanjega tednika Mag