Združenje novinarjev in publicistov
Medijska rekonkvista: Izbranim licence, drugim »berufsverbot«? natisni
Aleš Žužek

         Če je v zahodnih demokracijah vpliv politike na javne medije očiten - kar po svoje ni sporno, je razumljivo in celo samoumevno - pa so v Sloveniji dominantni mediji iz zgodovinskih razlogov nepogrešljivo orožje tranzicijske levice v t.i. boju interpretacij. Še zlasti zato, ker prevladujoči mediji za levico opravljajo "umazano delo" demoniziranja desne sredine. Mnogi novinarji so se v ta proces celo dejavno vključili, ne samo s svojimi prispevki v medijih, temveč tudi s podpisovanjem ideološko in politično motivirane t.i. Zgagine peticije, ki je leto dni pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami obtoževala desnosredinsko vlado, da ogroža svobodo medijev v Sloveniji. V resnici pa podpisniki peticije - ali se tega zavedajo ali ne - niso stopili v bran svobode medijev, ampak v bran levičarskemu ideološkemu ekskluzivizmu.

        Eden od podpisnikov peticije in novinar dnevnika, ki je v lasti medijskega barona, je po parlamentarnih volitvah, ki je na oblast znova pripeljala levotranzicijsko vladno koalicijo, že predlagal uvedbo novinarskih licenc kot dovoljenje za opravljanje novinarskega poklica. V Sloveniji, kjer je med novinarji cela vrsta takih, ki vneto zagovarjajo ideološki ekskluzivizem in za katere je levičarski ideološki aktivizem sopomenka za novinarsko profesionalnost, obstaja realna nevarnost, da bi takšen sistem ponujal vzvode za čistke in celo berufsverbot - poklicno prepoved za novinarje, nezaželene levi oblasti. Po najbolj črnem scenariju bi lahko s tem sistemom "spravili na cesto" vse levici nezaželene novinarje, in to ne samo v javnih medijskih zavodih, temveč tudi v zasebnih medijih. V razvid medijev bi bili namreč po tem predlogu vpisani samo mediji, za katere pišejo novinarji z licencami.

__________________________________________________

         Če želimo razumeti trenutno stanje na medijskem področju v Sloveniji, moramo, prvič, poznati zgodovino, zlasti politično, in drugič, upoštevati prepletenost, če ne celo "zraščenost" med levimi političnimi strukturami in levousmerjenimi dominantnimi mediji.

        Dejstvo je namreč naslednje: čim bolj je družba demokratična in pluralna, tem bolj pluralne medije ima in obratno. Uvedba komunistične diktature oz. diktature komunistične partije leta 1945 je tako pomenila konec svobode medijev in tiska ter odpravo medijske pluralnosti in njeno nadomestitev z medijskim monizmom. Politično enoumje in medijsko enoumje sta bila samoumevno povezana, kajti v totalitarni družbi pač ni prostora za medijsko pluralnost oz. medijski pluralizem, kjer bi imeli bralci, poslušalci ali gledalci na izbiro različne svetovnonazorske oz. politično usmerjene medije.

        Torej, če so pred drugo svetovno vojno imeli bralci na izbiro politično raznovrstne medije, saj so lahko, denimo, izbirali med konservativno-katoliškimi, liberalnimi ali socialističnimi/socialdemokratskimi časopisi, je bila medijska pluralnost po drugi svetovni vojni izbrisana hkrati s politično-strankarsko pluralnostjo. Iz slovenskega medijskega prostora sta tako po drugi svetovni vojni med drugim izginila katoliški Slovenec in liberalno Jutro. Politična in medijska oblast je bila tako popolnoma v rokah partije.

        Šele v času gospodarske agonije komunistične diktature v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je - če ne upoštevamo "disidentskih" revij, kot so bile Perspektive ali še sedaj izhajajoča Nova revija, - v slovenske medije skozi tednika Teleks in Mladina precej sramežljivo "vstopila" tudi medijska pluralnost. A ta medijska pluralnost sredi osemdesetih let je bila v veliki meri le odraz toleriranja t.i. znotrajpartijske alternative, ni pa to bila medijska pluralnost, ki bi dovoljevala sredinske ali desnosredinske medije.

        Znotraj slovenske komunistične partije so bili namreč takrat pripravljeni priznavati - pa še to v veliki meri s stisnjenimi zobmi - le pluralnost znotraj levice. Medijska pluralnost torej ni šla dlje od toleriranja (novolevičarskih) družbenih gibanj in novolevičarskih političnih usmeritev, ki so našla prostor javne artikulacije svojih zamisli in zahtev zlasti v Mladini.

        Da sta politična in medijska pluralnost vzročno povezani, nam dokazuje dejstvo, da je do ustanovitve prvega sredinsko usmerjenega časopisa v Sloveniji prišlo v letu 1989, torej v letu ustanavljanja novih, demokratičnih političnih strank. Konec tega leta je namreč začela izhajati Demokracija, za katero je v veliki meri stala Slovenska demokratična zveza (SDZ), "možganski trust" koalicije Demos. A Demokracija, kot tudi njena botra SDZ, je bila kratkega daha, saj je nehala izhajati v letu 1991, torej v letu, ko je začel izhajati dnevnik Slovenec, projekt Peterletove Slovenske krščanske demokracije (SKD). Če je zlom SDZ napovedal oz. hodil vštric z zlomom Demokracije, sta bila tudi propad SKD in njenega Slovenca istočasna procesa. Propad Slovenca in pozneje tudi dnevnika Jutranjik pa je obenem uveljavil in utrdil prepričanje, da v Slovenija desnosredinski dnevnik nikakor ne more zaživeti in obstati in da lahko kanček medijske pluralnosti zagotavljajo le tedniki, kot so nekdanji Mag in sedaj Reporter ter "nova" Demokracija.

        Če so razlogi za neuspeh Slovenca v veliki meri subjektivni in jih moramo iskati v nesposobnosti SKD-ejevske strukture, pa je za kratko življenje Jutranjika Danila Slivnika v veliki meri krivo dejstvo, da ima v naši državi gospodarsko moč in kapital v rokah tranzicijska levica, dedinja komunistične partije in njenih transmisij - Socialistične zveze delovnega ljudstva (SZDL) in Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS). Jasno je namreč, da takšen medijski projekt, kot je dnevnik, ne more biti dobičkonosen že od samega začetka, ampak šele po daljšem času. Toda če lahko levi medijski projekt tako v času zagona kot pozneje računa na pomoč tranzicijskega kapitala, seveda sredinsko-desnosredinski medijski projekt ne more računati na to, da bodo podjetja v rokah levice oglaševala v sredinskih ali desnosredinskih medijih.

        Tranzicijska levica lahko prav s tem, da ima v rokah vzvode razdeljevanja denarja za oglaševanje, učinkovito diktira uredniško politiko tudi v medijih, ki so v lasti tujcev, in ne samo v medijih, ki so v lastništvu domačih levotranzicijskih medijskih baronov, kot sta časopisni družbi Delo ali Dnevnik. Na čelu slednje je, kot vemo, Bojan Petan iz vrst LDS, ki naj bi bil tesno povezan tudi s predsednikom Zares Gregorjem Golobičem, prva pa je v lasti še donedavnega člana Pahorjeve SD Boška Šrota.

        Prav medijske izdaje teh dveh časopisnih družb so bile v prejšnjem mandatu steber nenehne negativne kampanje zoper desnosredinsko vlado, prav tako kot so bile pred letom 2004 steber pozitivne propagande za takratno levo oblast. Če dodamo še velik vpliv na levo se nagibajoče POP TV, potem je pravzaprav veliko presenečenje, da je na zadnjih parlamentarnih volitvah Pahorjeva SD le za las premagala SDS; razlika v medijski opori oz. podpori med takratno opozicijo in tedanjo vlado je bila namreč izrazito v prid levici. Vsekakor pa je jasno, da brez pomoči levousmerjenih dominantnih medijev levici lanskoletni naskok na oblast ne bi uspel.

        Vedeti namreč moramo, da je slovensko volilno telo razdeljeno na tri dele: na tiste, ki bodo vedno volili desnico; na tiste, ki bodo vedno volili levico; in na tisti del, ki mu nekateri pravijo sredinski volivci, sam pa bi jim rekel nihajoči volivci. Prav na slednje pa lahko - ker nimajo globljih političnih prepričanj, ampak se odločajo hipno, površinsko, pogostokrat tudi oportunistično - mediji zelo uspešno vplivajo.

        Levousmerjeni mediji sicer niso vsemogočno orožje, kar nam dokazuje poraz tranzicijske levice na parlamentarnih volitvah leta 1996 (a je takrat kljub temu prevzela oblast) in 2004, vsekakor pa so pomagali ohranjati levico na oblast dolgih 12 let in tudi omilili njen poraz leta 2004. Toda mediji so uničujoče orožje v rokah levice predvsem takrat, ko je na oblasti desna sredina. To se je pokazalo na parlamentarnih volitvah leta 2000, ko je pomladna koalicija po kratkem interregnumu Bajukove vlade doživela hud poraz, ter v zadnjem mandatu, ko pa je bil poraz vendarle milejši.

        Pri tem je treba vzroke za zgolj tesen poraz iskati v naraščajoči medijski ozaveščenosti znotraj "nihajočega" dela slovenskega volilnega telesa - ko vse več ljudi tega, kar prebere, sliši ali vidi, ne jemlje za suho zlato, ampak postajajo bolj kritični -, ter zlasti v vse večji razpršenosti medijskega prostora, kar je posledica širjenja interneta. Prav na internetnih oz. spletnih medijih so namreč lahko spletni bralci predvsem od poletja 2007 prebirali tudi novice, ki so odstopale od vesti, ki so jim jih ponujali levousmerjeni mediji.

        Dominantni mediji so torej nepogrešljivo orožje levice v t.i. boju interpretacij. Še zlasti zato, ker mediji za levico opravljajo "umazano delo" demoniziranja desne sredine ter še zlasti demoniziranja in blatenja vodilnih desnosredinskih politikov. To je npr. omogočalo levousmerjenim politikom, še zlasti v času vladavine LDS v letih 1992-2004, da so v javnosti ohranjali vtis spravljivih in zmernih politikov, medtem ko so levici naklonjeni mediji opozicijske desnosredinske politike predstavljali kot nevarne zdraharje, ki znajo zgolj metati polena pod noge, čeprav so v resnici zgolj opravljali svojo opozicijsko vlogo v parlamentarni demokraciji.

        Skratka, namesto da bi mediji v letih 1992-2004 "gledali pod prste" oblasti, so rajši napadali in demonizirali desnosredinsko opozicijo. Ta demonizacija je šla tako daleč, da je v obdobju vladavine LDS zaradi načrtne medijske demonizacije in pristranskosti oznaka desno postala skorajda sopomenka za slabo oz. zlo, medtem ko je oznaka levo postala sopomenka za dobro. Biti levičar je pomenilo biti dober, kdor pa je bil s strani medijev označen za desničarja, pa je bil s tem tako rekoč ožigosan za hudobneža.

        V obdobju 2004-2008 pa so levousmerjeni mediji seveda postali zelo kritični do oblasti in prijazni do opozicije. Še več, mnogi levousmerjeni novinarji so se celo dejavno vključili v politični boj zoper desnosredinsko vlado, ne samo s svojimi članki ali drugimi prispevki v medijih, ampak tudi s podpisovanjem ideološko in politično motivirane t.i. Zgagine peticije, ki je pred vso svetovno javnostjo obtoževala desnosredinsko vlado, da ogroža svobodo medijev v Sloveniji.

        Podpisniki peticije - vsaj velik del njih - so se s peticijo v slovenski in mednarodni javnosti skušali prikazati kot nekakšna "zatirana" večina novinarjev, ki jih ogroža "zatiralska" vlada. V resnici pa podpisniki peticiji - ali se tega zavedajo ali ne, je drugo vprašanje - niso stopili v bran svobode medijev, ampak v bran ideološkemu ekskluzivizmu, zlasti v javnih medijih, kot sta RTV Slovenija in Slovenska tiskovna agencija (STA). Ni šlo za torej za strah pred izgubo svobode medijev in novinarske avtonomije, temveč za strah pred pluralizacijo javnih medijev in slovenskega medijskega prostora. Za strah pred soočanjem z drugačnim.

        Za mnoge levousmerjene novinarje je bilo namreč nepredstavljivo, da bi se lahko v javnih medijih, čeprav jih prek davkov financira tudi desni politični pol Slovenije, zaposlijo tudi novinarji, ki politično niso levičarsko usmerjeni. Zato ne preseneča, da so se v nekaterih medijih, denimo v Mladini, ideološko-ekskluzivistično zgražali nad dejstvom, da se lahko v javnih medijih zaposlijo tudi novinarji, ki so prej delali, kot so zapisali, na "katoliških medijih". Še zlasti pa je bilo za mnoge nepredstavljivo in skorajda šokantno, da bi lahko uredniki v javnih medijih postali ljudje, ki niso levo politično usmerjeni.

        Zdaj, po volitvah, se postavlja vprašanje, kaj se bo zgodilo s procesom medijske pluralizacije. Dejstvo je, da so stranke "levega trojčka" pred volitvami odkrito in prikrito napovedovale "rekonkvisto" medijev, nad katerimi so v prejšnjem mandatu izgubili popolno oblast, torej RTVS in STA. Vprašanje, ki se postavlja, je, ali se nam, potem ko je "levi trojček" po lastnih besedah "osvobodil" Slovenijo, obeta tudi "osvoboditev" RTVS in STA. In če, na kakšen način.

        Pahorjeva SD je že pred volitvami napovedala, da si bo prizadevala za spremembo na referndumu potrjenega zakona o RTVS in da se bodo pri oblikovanju svoje strategije javnega zavoda zgledovali po BBC. Levici, kot kaže, gre v nos dejstvo, da je s spremembo zakona o RTVS prišlo do demokratizacije oblikovanja programskih teles znotraj nacionalne RTV.

        Če je prej levica obvladovala javno RTV s pomočjo sebi naklonjenih civilnodružbenih organizacij in institucij - na katere velika večina plačnikov RTV prispevka ni imela nikakršnega vpliva, saj niso člani teh organizacij in institucij -, so z novim zakonom vsi plačniki RTV prispevka dobili možnost neposredne pasivne volivne pravice (možnost kandidirati za člana programskega sveta ima vsakdo in ne zgolj izbranci) in posredne aktivne volivne pravice (ker člane programskega sveta izberejo poslanci DZ, lahko plačniki prispevka skozi mehanizem državnozborskih volitvev posredno vplivajo tudi na sestavo omenjenega sveta). Prej je bila ogromna večina plačnikov RTV prispevka iz mehanizmov odločanja popolnoma izključena.

        Pri navajanju BBC gre najverjetneje zgolj za fluskulo, saj SD v svojem programu ni natančno orisala napovedanih sprememb. Če bi, potem bi morala pojasniti, kako in kdaj bo oblikovala t.i. audience councils (svete gledalcev) - torej regionalne svete gledalcev in državni svet gledalcev. Če ji bo za zgled BBC, potem se bo morala sprijazniti s tem, da bodo člane regionalnih svetov imenovale lokalne skupnosti. Primerjava med slovensko in britansko ureditvijo javne televizije nam tudi pokaže, da britanski sistem le ni tako apolitičen. Člane organa, imenovanega BBC Trust (gre za nekakšne programski svet), namreč imenuje kraljica na podlagi nasveta vladnih ministrov oz. vlade ("They are appointed by the Queen on advice from ministers following an open appointments' process.").

        Podatek, da je sedanji predsednik programskega sveta BBC, Michael Lyons, nekdanji birminghamski mestni svetnik iz vrst laburistov in dolgoletni lokalni funkcionar, pa nam tudi pove, da pri članih programskega sveta BBC ne gre za apolitične, ampak za politične in celo strankarske ljudi. Seveda trenutno vladajoči britanski laburisti niso nikoli šli tako daleč, da bi za predsednika programskega sveta svoje državne RTV imenovali nekdanjega predsednika laburistične stranke - tako kot je slovenska levica pred leti na čelo RTVS postavila nekdanjega predsednika ZLSD oz. SD Janeza Kocijančiča.

        Še bolj strankarska je ureditev finske državne radiotelevizije YLE. V upravnem svetu te radiotelevizije - ki so jo v času izbruha afere Patria slovenski levousmerjeni novinarji postavljali kot zgled kredibilne in politično neodvisne televizije - namreč sedijo kar poslanci finskega parlamenta. Če vemo, da je YLE "v lasti" finskega parlamenta, nas to ne bi smelo preveč čuditi. Sedanji direktor YLE Mikael Jungner pa je bil sekretar v finskem parlamentu in svetovalec nekdanjega finskega socialdemokratskega premiera Paava Lipponena.

        Torej je tudi v zahodnih demokracijah vpliv politike na javne radiotelevizije očiten, kar po svoje ni nič sporno, vsekakor pa je razumljivo in celo samoumevno. Veliko boljše in bolj etično s stališča politične higiene je namreč, če je politični vpliv na sestavo organov državnih radiotelevizij vsem viden in transparenten, ne pa prikrit in "zakumufliran" v civilnodružbene organizacije, kot se je to dogajalo v Sloveniji v času vladavine levice. Za nameček pa slovenska levica skuša znova uveljaviti tak sistem in na ta način "zabetonirati" svoj ideološki vpliv na RTVS.

        Potencialna nevarnost za medijsko pluralizacijo pa po mojem mnenju prihaja tudi s strani predloga novinarja Dnevnika Roka Praprotnika, ki predlaga ustanovitev novinarske zbornice in uvedbo obveznih novinarskih licenc za vse, ki v medijih delajo kot novinarji. V razvid medijev bi bili lahko po tem predlogu vpisani samo mediji, za katere pišejo novinarji z licencami. Predlog pa tudi predvideva, da bi lahko častno razsodišče novinarske zbornice tudi odvzelo licence.

        Glede na trenutno stanje, ko je v Sloveniji v vrstah novinarjev veliko takšnih, ki vneto zagovarjajo levičarski ideološki ekskluzivizem in za katere je levičarski ideološki aktivizem sopomenka za novinarsko profesionalnost, pa obstaja realna nevarnost, da bi takšen sistem ponujal vzvode za ideološke čistke in berufsverbote* novinarjev, nezaželenih levi oblasti (* iz nem. Berufsverbot; prepoved opravljanja poklica, ki jo je za Jude uvedel nacionalsocialistični režim v Nemčiji). Po najbolj črnem scenariju bi lahko s tem sistemom "spravili na cesto" vse za levico nezaželene novinarje v javnih medijih, pa tudi novinarje v medijih kot sta Reporter ali Demokracija. Praprotnikov predlog torej potencialno omogoča ideološke čistke in ustrahovanje novinarjev, ki bi kritično pisali o levi oblasti, ter je velika možna nevarnost tako za medijsko svobodo kot za medijsko pluralnost.

________________________________________

O avtorju:

mag. Aleš Žužek, zgodovinar in publicist, avtor znanstvenih razprav s področja novejše zgodovine, novinar na Slovenski tiskovni agenciji (STA)


 
facebook

twitter

Aktualno

Priča smo najbolj brutalnemu posegu politike v medije do zdaj

V Združenju novinarjev in publicistov (ZNP) z zaskrbljenostjo spremljamo namero vladajoče koalicije, da po postopku, ki je predviden tako rekoč za izredne razmere v državi, zamenja vodstvo RTV Slovenija. Tako brutalnemu političnemu posegu politike v javno RTVS in medije do zdaj še nismo bili priča.

Preberite več ...
 
Stališče ZNP o popravkih medijske zakonodaje


Stališče in predlogi Združenja novinarjev in publicistov o treh predlogih novel, ki jih je v javno obravnavo dalo ministrstvo za kulturo.

Preberite več ...
 
Vabilo

Vabljeni k ogledu pogovorov s slovenskimi poslanci v Evropskem parlamentu, ki jih bo v živo prenašal www.euportal.siPogovori bodo potekali v torek, 2. 2., med 15.30 in 17.30, in v sredo, 3. 2.,  med 17.00 in 18.30.

 
© 2007 Združenje novinarjev in publicistov.
Izdelava spletne strani: Alteralis, Matej Puntar s.p.
Vaš brskalnik ne podpira CSS-a.