Žarko Petan

        Svojo zelo skrajšano časnikarsko kariero, za katero upam, da še ni končana, sem namenil mladim, ki so na začetku poklicne poti ali se nanjo šele pripravljajo. V jugosocialistični Sloveniji so se ljudje težko uveljavili, najlažja in za moralno pokončnost najbolj usodna možnost je bila partijska legitimacija, ki je odprla vsa vrata. Kajti partija je od svojih članov, ki jim je pomagala do položajev, terjala slepo pokorščino; opraviti so morali tudi najbolj umazane reči. Na srečo je morála - govorim o pristni, ne o lažni morali - v Sloveniji z leti čedalje bolj usihala, tako da so se mlajši rodovi lahko lažje odločali, povedano prislovično, za pakt s hudičem. Osebno sem poznal ljudi, ki so hoteli nadaljevati študij v ZDA. Potni list in vizo si dobil samo, če si podpisal, da boš Udbi poročal o ljudeh, za katere se menili, da niso naklonjeni jugosocialistični Sloveniji. Poznal sem kolega, ki je končal študij v tujini, požvižgal se je na podpisano zavezo, nikoli ni vohunil za znancem, kot se je zavezal. Dokument z njegovim podpisom pa je najbrž nekje skrit, lastniki tega tajnega arhiva lahko izsiljujejo ljudi, ki niso naredili nič prepovedanega. Prav te dni sem v časniku bral, da so na Pravosodnem ministrstvu po skoraj dvajsetih letih naključno našli spisek državi nevarnih oseb?!