Boštjan M. Turk

        Pri vseh stvareh je treba začeti na začetku, to je na koncu. Ta maksima, ki jo je Jean Baudrillard rad uporabljal v kultni reviji Le Philosophoire, je med boljšimi vodniki skozi postmoderno družbo današnjega časa, v kateri so bistveni prav mediji. Baudrillardova provokacija bo za potrebe naše naloge služila kot orodje, s katerim bomo naznačili lego pojma medij v današnji družbi na eni in v svoji etimološko-zgodovinski usodnosti na drugi strani. Medij je iz davnine: v klasičnih jezikih pomeni dvoje - sredino, javni blagor, javnost, pa tudi polovico (tako Langenscheidtov latinski slovar). Od teh besed je morda najmanj pomembna prav zadnja, za današnjo rabo in opredeljevanje besede pa se nam zdi bistvena. V svoji historični podobi »medij« tako označuje že vzpostavljen prostor medčloveškega, socialnega dialoga, natančneje pa določa tudi ta prostor sam, in sicer s pojmi sredina in polovica. Medij je tako na sredi med dvema polovicama, dve, sicer soobstoječi polovici preko medija svoj odnos spreminjata iz jukstapozicije v predikacijo, uresničujeta svojo eksistencialno in ontološko identiteto.

        Konec na začetku vprašanja zato pomeni, da se je od dvajsetih let naprej, ko je na Zahodu začela prijemati ta beseda, kataliziral proces, ki je v svoji dispoziciji obstajal že od nekdaj, (morda) prvič ujet v latinske sintagme, kakršne nam razkriva omenjeni slovar. Medij, predvsem tisti s širokim dostopom do ljudi, je začel združevati obe polovici komunikacijske verige, to pa na način, da je en del nujno reflektiral drugega in obratno. Medij je začel krepko zapisovati identiteto človeka, ki ga je nagovarjal, bolje, razkrival je identiteto človeka v času, kot je le-ta določal način in naravo občila, ki ga je predstavljalo. Medij torej ni sporočal le te in one informacije, temveč je odražal celoten vrednosten in etičen sistem družbe, v kateri se je pojavljal. Govoriti o medijih v današnjem času torej predpostavlja dvoje. Govoriti o današnjem času, ker pa slovenskega časa zunaj globalnih struktur ni več, je potrebno govoriti o globalni strukturi dobe, ki medij prinaša, oz. dobe, v kateri se medij kot tak predstavlja.

Ocene o stanju pluralnosti, svobode in avtonomnosti v slovenskih medijih so dokaj različne in tudi nasprotne. Izhajamo iz spoznavno teoretičnega stališča, da o isti stvari ne obstaja več resnic, kar pomeni, da se resnica dokazuje z empiričnim testom ali vsaj s strogo logično dedukcijo. Težava pa je v tem, da različnih trditev o stanju pluralnosti, svobode in avtonomije empirično ni enostavno zanesljivo dokazati.

Skušajmo navesti nekaj ocen stanja v medijih, za katere si upamo trditi, da po nobeni metodološki poti niso zanesljivo dokazane:

1. Slovenska vlada oziroma njen predsednik Janez Janša izvaja cenzuro v medijih.
2. Slovenska vlada izvaja pritisk nad novinarji in mediji.
3. Slovenska vlada je za vzpostavitev nadzora nad najvplivnejšimi mediji v državi, predvsem nad RTV Slovenija in časopisno hišo Delo, porabila 10,72 milijarde tolarjev davkoplačevalskega denarja.¹
4. Z novim zakonom o RTV Slovenija se je politika skozi velika vrata vrnila v javni servis.
5. Politično obvladovanje medijev se kaže v odpuščanju in premeščanju politično neobvladljivih novinarjev.

Viktor Blažič

    Dobra dva meseca pred 1. januarjem 2008, torej tik preden naj bi vlada Republike Slovenije - tedaj delujoča Janševa vlada - prevzela predsedovanje Evropski uniji, je Društvo novinarjev Slovenije, prostodušno nastopajoč kot »slovenske novinarke in novinarji«, obtožilo predsednika vlade Janeza Janšo »omejevanja medijske svobode«. Pismo s to vsebino je predstavništvo omenjenega združenja po lastni navedbi razposlalo predsednikom držav, parlamentov in vlad vseh članic Evropske unije, številnim nevladnim organizacijam in medijskim hišam po svetu.

    Združenje pod imenom Društvo novinarjev Slovenije kot nedvomni kraj nastanka te obtožbe je resda stanovska novinarska organizacija, vendar v svoje vrste zajema le del delujočega novinarskega sestava; to pa je tisti del, ki je po »sestopu« komunističnega enopartijskega režima, torej po uvedbi političnega pluralizma na volitvah leta 1990, ostal razpoložljiv nasledstvu nekdanje enopartijske oblasti kot njegovo najučinkovitejše podporno zaledje v javnem prostoru in se je zanj v enopartijskih časih uporabljal naziv »družbenopolitično novinarstvo«, kar je pomenilo toliko kot privilegiran družbeni status.