Igor Kršinar

        Medtem ko je v jeseni 2007 svet obšla razvpita novinarska peticija proti domnevnim političnim pritiskom Janševe vlade na medije, ostaja nerešeno ključno vprašanje svobode tiska v Sloveniji nasploh: politična pluralnost medijev. Dejstvo je, da vodilne slovenske časopise preko povezanih lastnikov obvladuje zgolj politična opcija, ki izhaja iz nekdanjih strank naslednic komunističnega režima. Tako imenovanih desnosredinskih dnevnikov v Sloveniji ni, tisti, ki so bili ustanovljeni, pa niso mogli preživeti na razmeroma majhnem slovenskem časopisnem trgu, ki ga obvladujejo tri največje časopisne hiše - Delo, Dnevnik in Večer. Tako je na področju politične usmerjenosti slovenskega tiska položaj slabši kot v času predvojne Jugoslavije, ko so v številčno precej manjši Dravski banovini vendarle izhajali nazorsko različni dnevniki: konservativci so izdajali Slovenca, liberalci pa Slovenski narod, Jutro in Večernik, poleg njih je izhajala cela paleta politično raznovrstnih tednikov. Da imamo v tem pogledu zdaj v Sloveniji manj svobode tiska, priča primer političnega prevzema tednika Mag, ki ga po novem urejajo novinarji iz nazorsko nasprotnega kroga.

        Novinarji, ki so po prevzemu Maga padli pod novi, nazorsko drugačni uredniški režim, pa praktično niso imeli možnosti, da bi odšli k drugemu časopisu s sorodnimi pogledi, ker takega pač ni. To je podobno, kot če bi v sosednji Italiji bivši premier Silvio Berlusconi pokupil vse medije nasprotne, levosredinske opcije in jim nato vsilil novo uredniško politiko, pri čemer bi se vehementno skliceval na logiko kapitala.

Darka Zvonar Predan

        Svoboda in avtonomija medijev - o čem sploh govorimo? Saj vendar vsakdo, ki je vsaj malo skusil novinarski poklic, ve, da absolutne novinarske svobode in neodvisnosti ni in je nikoli ne bo. Niti, če si sam lastnik medija. Celo v tem primeru se vedno nekje najde kdo, ki lahko vpliva na tvoje vsakodnevne profesionalne in poslovne odločitve: pomembni oglaševalec, kupec oziroma bralec, znanec podjetnik, bančnik, uradnik, politik, ki se mu ni dobro zameriti. Zato vsako teoretiziranje o obeh pojmih, medijski svobodi in avtonomiji, v praksi trči ob spoznanje, da govorimo o kvadraturi kroga: vsak medij ima nad sabo »boga«, ki bo vedno našel vzvode, da formalno ali neformalno uveljavi svoje interese tudi proti volji tistih, ki medij ustvarjajo; ključna sila, ki mu to lahko prepreči, pa niso definicije medijske svobode, ustavne določbe o svobodi tiska in vsi tisti členi v medijski zakonodaji ter v statutih medijskih podjetij, ki naj bi ščitili avtonomijo uredništev, temveč kritična masa poguma, pokončnosti in poštenosti v novinarskih kolektivih, te pa ni mogoče ustvariti iz nič in čez noč. Če kritične mase ni, si lahko lastniki medijev, formalni in oni v ozadju, privoščijo skorajda vse in je od njihove »prosvetljenosti«, ne pa od ustave, zakonov in statutov, odvisno, koliko se bodo v svojem početju omejili oziroma koliko novinarske avtonomije bodo v resnici spoštovali.

        Na prosvetljenost lastnikov pa je seveda težko računati. Še zlasti v Sloveniji, kjer kvalificiranih medijskih lastnikov tako rekoč ni. Zagotovo ne takšnih, ki bi jih bolj kot zlorabljanje medija za uresničevanje lastnih političnih in gospodarskih ciljev zanimala medijska kakovost in razvoj.

Vinko Vasle

V času demokratizacije slovenskega političnega prostora, na prehodu od enopartijskega sistema v večstrankarsko demokracijo, se je slovenski medijski prostor kot celota znašel v primežu nekaterih odprtih, a pomembnih vprašanj in dilem:

    - kako pri vzpostavljanju novih družbenih in ekonomskih vrednot, ki so prostor pluralizirale, ravnati z ustavno pravico do svobode izražanja,
    - kaj pluralni, za različne ideje odprti prostor medijem prinaša,
    - kakšno je razmerje med politiko in mediji,
    - kakšno je razmerje med mediji in trgom (bralci),
    - kdo so lastniki medijev in kako se do tega pride.

Zaradi izkušenj z bivšim sistemom, v katerem so bili mediji podrejeni le eni absolutni resnici o družbeni stvarnosti, so se pojavljale teze in zahteve, da je potrebna popolna svoboda izražanja, ki da je absolutna in neomejena. Prišlo je do polemik o tem, ali je res, da je svoboda omejena že z odgovornostjo (etiko, profesionalnimi standardi), da sta objektivno in svobodno novinarstvo ideala, h katerima novinarstvo in mediji težijo, in da medijsko (novinarsko) svobodo lahko izvedemo samo iz »obrazca«: znanje, odgovornost, avtonomija. In samo v tem vrstnem redu. Na to spominjam skoraj osemnajst let kasneje, kajti ta vprašanja so aktualna tudi za današnji medijski prostor.