Gašper Blažič     

    Vprašanje, ki ste ga prebrali zgoraj, je v zadnjem času znova aktualno. Jasno je bilo namreč, da bo s prihodom nove oblasti po lanskih volitvah prej ali slej prišlo do »kratkega stika« med vlado in vodstvom RTV, ne glede na Pahorjeva zagotovila, da bo spoštoval avtonomijo medijev. Tako Pahor - kaj pa ministrica za kulturo Majda Širca? Za slednjo bi lahko rekli, da gre tudi »preko trupel«. Toda vodstva RTV ni mogoče odstaviti po hitrem postopku - nenazadnje mu mandat poteče šele dobro leto po volitvah, nenadna odstavitev pa bi sprožila velike dvome o demokratični usmeritvi nove vlade oz. politične opcije, ki jo vodi, odstavitev pa bi poleg tega odmevala tudi v Evropski uniji. Zato se je bilo treba poslužiti stare dobre metode, ki jo je leta 1994 na poslanskem večeru Boruta Pahorja v Novi Gorici omenil tedanji predsednik države Milan Kučan: najprej diskreditacija, nato likvidacija. Ob tem naj spomnimo, da so se tovrstnih metod posluževali nosilci boljševiške revolucije, včasih pa so vrstni red tudi zamenjali, kadar se jim je z likvidacijo mudilo, zato so žrtve s surovo propagando diskreditirali naknadno. Z odstranitvijo sedanjega, po mnenju tranzicijske levice »janšističnega« vodstva RTV Slovenija, se oblasti sicer ne mudi preveč. Zato pa ima toliko več časa, da s pomočjo diskreditacije pripravi ugoden teren za čiščenje, ko bo lahko pred celotno slovensko javnostjo opravičila kadrovske čistke.

Vinko Vasle         

        Če si sposodim znameniti stavek predsednika države Danila Türka¹, potem z lahkoto ugotovim, da imamo v Sloveniji, kot pravijo - »še bolj«, ali »najbolj« demokratični državi po zadnjih volitvah - »prvorazredne« in »drugorazredne« ljudi, posameznike; imamo »prvorazredne« in »drugorazredne« oblike civilne družbe; imamo »prvorazredne« razlagalce zgodovine in »drugorazredne«; imamo »prvorazredne« mrtve in »drugorazredne« zakopane; imamo »prvorazredne« mislece in razlagalce demokratičnosti in kulture govora in one »drugorazredne«. Tako se Slovenci in Slovenke ne delimo le na levo in desno, ampak na prvo- in drugorazredne. Drugorazredni so pač obsojeni na drugo-razrednost.

         Tako imamo »prvorazredno« Društvo novinarjev Slovenije (DNS), ki je pod sedanjim vodstvom postalo nekakšen pridruženi član levičarskega političnega telesa oziroma politično ekskluzivna druščina, kar seveda ni samo v sramoto vodstva, ampak celotnega novinarskega ceha. Ker vrana vrani ne izkljuje oči, je seveda logično, da si ta druščina ni nikdar prizadevala za poklicne (ne zgolj etično profesionalne) standarde. Ni jih sram, da je izobrazbeno povprečje v slovenskem novinarstvu katastrofalno; še več, s kolektivno pogodbo so dosegli, da se na nek čira-čara način univerzitetna izobrazba preprosto prizna in zatorej tudi predsedniku DNS ni mogoče ničesar očitati. Osebno imam številne izkušnje, kako hitro je to društvo oz. druščina znala reagirati na nekatere zadeve na RTV in prav vsi mediji so ta njihova stališča z veseljem objavljala. Kaj so ti isti mediji storili, ko je Združenje novinarjev in publicistov objavilo svoje stališče do politikantskih, lažnivih in sramotnih napadih na sedanje vodstvo RTV? V glavnem so molčali. Tudi DNS nima stališča do tega nesramnega pogromaštva - in bolje da ga nima, ker je vnaprej mogoče sklepati, kakšno bi bilo. Tako se je dan pred znamenito plenarno sejo državnega zbora 23. aprila 2009, kjer je oblastna levica šest ur pljuvala po vodstvu RTV, oglasil Sindikat novinarjev Slovenije z nekimi lamentacijami o kruti usodi novinarjev-honorarcev v tem javnem zavodu. Poslanci levice so ga z veseljem citirali, odgovora, ki so ga dobili iz RTV, pa niso niti omenili. Če ne omeniš, ne obstaja! Najprej, sindikat novinarjev se je zavzel le za honorarce, ki delajo na novinarskih delovnih mestih. Ob tem je treba reči, da na RTV honorarno delajo številni drugi strokovni in umetniki honorarni »profili«, kar pa novinarskega sindikata ne zanima. V tistem njihovem spisu so tudi neresnice - novinarji honorarci so na RTV zelo različni: nekateri so začetniki, nekateri opravljajo le določena novinarska dela, tisti pa, ki delajo to in toliko kot redno zaposleni, pa so v skladu z novim plačnim sistemom umeščeni v ustrezne novinarske razrede. Zato ni res, da so plačno hudo zapostavljeni, da se jim kratijo socialne pravice itn.