Bernard Nežmah

        Pozitivni koncepti, s katerimi opredelimo medije, so običajno pluralnost, svoboda in avtonomnost. Toda kakšno vsebino sploh imajo ti trije koncepti? Če jih poskusimo strukturno določiti, jim bomo najprej poiskali njihove opozicije. Tako pluralnost dobi svoj smisel v nasprotovanju enotnosti, svoboda v oponiranju cenzuri in avtonomnost proti podrejenosti. Prvi strukturni par pluralnost/enotnost na najbolj transparentni ravni zadeva kritiške oziroma vrednostne poglede. Če vzamemo v roke denimo dva izvoda časnika Dela, prvega iz leta 1982, drugega iz leta 2007, in primerjamo njun odnos do aktualne vlade, bo prvi izvod predstavljal princip enotnosti, drugi pa pluralnosti.

Jože Možina

        Ko sem pred dobrima dvema letoma med čakanjem na sejo Novinarskega častnega razsodišča na Wolfovi v Ljubljani brskal po starem fasciklu, ki je obležal na sejni mizi in dajal vtis, da ne sodi tja,  se mi je ob bežnem pregledu vsebine porodilo vprašanje, kolikšen razvoj smo pravzaprav v slovenskem novinarstvu dosegli v teh dobrih sto letih (ko imamo tudi svoje društvo, ustanovljeno marca 1905). S pozitivnim razvojem tu mislim predvsem na razvoj v smeri vsestranske profesionalnosti in kredibilnosti posameznega občila kot tudi pluralnosti medijskega prostora v celoti glede na nazorsko razslojenost družbe. V fasciklu je bilo namreč nekaj spisov in dokumentov, ki so označevali začetke organiziranega delovanja časnikarjev in prve stike, ki so jih, po spominu, vzpostavljali s češkimi kolegi. Dokumenti so mi tako s podobo kot vsebino vzbujali spoštovanje, visoko kulturno in izobrazbeno raven za tiste čase ter zavest pripadnosti sredini, iz katere izhajajo. Mi pa smo se na razsodišču pogosto dotikali ravno novinarskih napak, površnosti, celo zlorab medijev za te ali one interese; pač to, kar je pogosto kazalo na nizko raven novinarske etike. Da stvari ne bi idealizirali; vemo, da so bili časniki iz preloma stoletja in pozneje torišče izredno hudih »špetirjev«, pogosto mučnih ideološko političnih spopadov med liberalci in klerikalci, ki so šli do skrajnih meja. A vendar so se na časnikarski odprti sceni odvili spopadi s peresi, in že, če je takratni zainteresirani bralec spremljal oba glavna časnika - Slovenski narod od leta 1868 in Slovenca od leta 1873 - je dobil informacije obeh nazorskih skupin. Medijski prostor je imel na tej stopnji razvoja potrebne atribute uravnoteženja.

        Odnos novinarstva oziroma medijev in politike je večplasten in zanimiv, vreden znanstvenega preučevanja in akademskih razprav, prav tako tudi političnih debat. Ker je politika precej širok pojem, lahko znotraj odnosa mediji in politika govorimo tudi o medijski politiki, o vplivu politike na medije in obratno, medijev na politiko, k temu pa je treba dodati še vprašanje kapitala in medijskega lastništva ter njihovih političnih navezav. S tem postane preučevanje tega področja še bolj zanimivo in vznemirljivo.

        Na polje politike sem stopil po skoraj četrt stoletja novinarskega dela. Takšni prestopi niso ravno pogosti, vendar tudi ne kaj posebnega, posebej v zahodnem svetu in tudi v prejšnjem sistemu ne. Na zahodu tak prestop in povratek ni pregreha, moj korak v politiko pa se je skušal prikazati kot nekaj škandaloznega, skoraj nemoralnega. Zame so že na samem začetku novinarski kolegi na zalogo poudarjali, da obratne poti ni, češ da slovensko novinarstvo politika iz vrst SDS več ne sprejme.