Biserka Karneža Cerjak

        Misel, da ima vsak drugega na sumu, da je neumen, in to brez kakršnega koli premisleka in ne da bi se vprašali, ali nisem v resnici jaz neumen, je  zapisal Fjodor  Mihajlovič  Dostojevski v svojem Dnevniku pisatelja.  Z njo je  opisal prevladujoče razmišljanje med ruskimi izobraženci v drugi polovici 19. stol., ki je še kako aktualno tudi za današnji čas, zlasti za Slovenijo. Obenem pa jo lahko zapišemo malce drugače: da ima pri nas pravzaprav vsak drugega na sumu, da je lažnivec.

        Da lažem in da so v mojem članku le laži razen ene resnice, in sicer, da je Bojan Šrot celjski župan,  je Šrot najprej zapisal v dolgem pismu kot odgovor na moj članek Fevdi celjskega župana, objavljenega v tedniku Reporter.  Pismo  je vsebovalo številne točke, v katerih  je prek svojega odvetniškega pooblaščenca, nekdanjega direktorja uprave kriminalistične policije v Celju, po svoje prikrojil vsebino mojega članka ter mi v posameznih točkah bodisi očital nekaj, česar sploh  nisem zapisala, bodisi se je namesto glavnega bistva osredotočil na nepomembne, povsem obrobne zadeve.

Igor Kršinar

        »Odgovornost novinarja do javnosti je nad katero koli drugo odgovornostjo, zlasti nad odgovornostjo do delodajalca ali oblasti.« (Preambula münchenske deklaracije o pravicah in dolžnostih novinarjev)

        Revija Reporter se je rodila kot odgovor na sovražni politični prevzem tednika Mag. Njen največji uspeh je, da je njena prodana naklada večja kot Magova, preden ga je kupilo Delo, in celo več kot dvakrat višja od prodane naklade Maga s spremenjeno uredniško politiko. Bralci so torej sledili novinarjem, ne pa lastnikom preurejene revije oziroma novinarji smo sledili bralcem in ne diktatu lastnika. Upor novinarjev Maga se je končal tako, da smo novinarji zaradi spora z lastnikom poiskali drugega založnika in začeli ustvarjati novo revijo. Te poteze denimo ni storil nihče izmed podpisnikov tako imenovane novinarske peticije, ki je v času Janševe vlade zaokrožila tudi v mednarodni javnosti. Nasprotno, nekateri med njimi so celo aktivno sodelovali pri političnem preurejanju Maga in dušenju upora tamkajšnjih novinarjev.

Silvester Šurla

        Tedenski magazin Mag je pričel izhajati leta 1995, ustanovila ga je »četica« Delovih novinarjev z Danilom Slivnikom na čelu. Na peti strani prve številke Maga, ki je izšla 20. aprila 1995, takoj za oglasi, je bila objavljena karikatura Mikija Mustra -- Janez Drnovšek je po telefonu Milanu Kučanu dejal: »[…] hej Milan, ali veš, da je tista nova revija, tisti Mag, razprodan! Nikjer ga ni dobiti …«. V drugem delu karikature je bil upodobljen Kučan, kako je pokupil ves Mag. Trinajst let potem, 9. januarja 2008, ko je bil Mag uredniško prevzet, se je uresničila karikaturistova napoved.

        Na naslovnici zadnje številke, ki je izšla ravno na dan, ko je bil, proti volji vseh zaposlenih novinarjev, obeh slovenskih novinarskih organizacij in evropske novinarske zveze, za odgovornega urednika s strani nadzornega sveta oz. lastnika Dela - Pivovarne Laško, nastavljen Veso Stojanov, sta bila upodobljena Gregor Golobič in Milan Kučan, kako ponovno krojita podobo večine slovenskih časopisov, po novem tudi Maga. Zakaj je Mag ravno v letu 2008 postal moteč faktor, se lahko razloži samo v kontekstu poskusa popolne homogenizacije medijskega prostora pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami, na katerih so za vsako ceno ponovno zmagali tisti, ki so Sloveniji vladali vrsto let pred nastopom vlade premierja Janše. Ti očitno niso želeli nobenega medijskega presenečenja in jim celo mali Mag predstavljal grožnjo, to pa ni več normalno in že meji na paranojo.